Po oceni Ustavnega sodišča bi bile posledice, ki bi nastale z nadaljnjim izvrševanjem morebiti protiustavne izpodbijane zakonske ureditve, večje od posledic, ki bi nastale, če se do končne odločitve Ustavnega sodišča njeno izvrševanje zadrži, zato je na podlagi prvega odstavka 39. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) s sklepom št. U-I-65/10 z dne 8.4.2010 zadržalo izvrševanje izpodbijane zakonske ureditve do končne odločitve Ustavnega sodišča. Prav tako je združilo tri zahteve predlagatelja za oceno ustavnosti predmetne določbe zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
Izpodbijani prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 pravi, da če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožena stranka, sodišče pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek, izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Cilj določbe naj bi bil zagotovitev večje procesne discipline in aktivnosti strank v delovnih sporih ter pospešitev postopkov. Ker so tožene stranke v teh sporih predvsem delodajalci oziroma zavodi, ki so močnejši od tožnikov, naj bi izpodbijana določba poskušala razumno olajšati položaj šibkejših strank v postopku.
Delovno in socialno sodišče prve stopnje mora po izpodbijani določbi z zamudno sodbo v celoti ali delno ugoditi zahtevku tožeče stranke, če so za to izpolnjeni predpisani zakonski pogoji. Navedeni pogoji so delno urejeni v izpodbijani določbi in drugih odstavkih 28. člena ZDSS-1, delno pa jih je mogoče razbrati iz ZPP. Tako je mogoče zamudno sodbo izdati le, če se je naroka udeležila tožeča stranka (tretji odstavek 28. člena ZDSS-1), pod pogojem, da je bila tožena stranka pravilno vabljena, v vabilu opozorjena na posledice izostanka z naroka in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok (peti in šesti odstavek 28. člena ZDSS-1). Po prvem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katerega odkazuje izpodbijana določba, pa je zamudno sodbo treba izdati, če je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, vendar nanjo ni odgovorila v zakonskem roku, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
Izpodbijana določba po mnenju Ustavnega sodišča pomeni odmik od načela poštenega sodnega postopka in omejitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj učinkuje tako, da zahteva neupoštevanje pravočasne in pravilno izražene procesne aktivnosti tožene stranke (odgovora na tožbo in morebitnih pripravljalnih vlog), s katero je ta jasno izkazala, da aktivno nasprotuje zahtevku.
Ustava izrecno določa primere, v katerih je mogoče omejiti človekove pravice in le zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Oceniti je potrebno ali je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev človekove pravice skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Cilj pospešitve in povečanja učinkovitosti postopka je po oceni ustavnega sodišča ustavno dopusten cilj za omejitev pravice tožene stranke iz 22. člena Ustave. Gre za cilj, ki je vsebinsko povezan z varstvom človekovih pravic tožnikov v delovnih in socialnih sporih (tretji odstavek 15. člena Ustave), zlasti z zagotavljanjem pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ali je poseg sploh primeren za dosego ustavno dopustnega cilja omejitve človekove pravice pa ustavno sodišče ocenjuje v skladu s splošnim načelom sorazmernosti.
Ustavno sodišče meni, da izpodbijana omejitev človekove pravice tožene stranke do kontradiktornega postopka ni primerna za doseganje ciljev in nima nobenega dodatnega koristnega učinka na doseganje ciljev učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentracije postopka v delovnih in socialnih sporih, ki bi presegal tisto, kar sicer zagotavljajo že druge določbe ZDSS-1 in ZPP.
Tako se je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-164/09 že opredelilo do ustavnosti podobne določbe, in sicer drugega odstavka 282. člena ZPP. Tudi ta določba je namreč od sodišč zahtevala izdajo zamudne sodbe, če tožena stranka brez upravičenega razloga ni prišla na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo. Ustavno sodišče jo je razveljavilo prav zato, ker ni bila primerna za doseganje zakonskih ciljev omejitve pravice iz 22. člena Ustave.
Pripravila: Vanja NovakČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
