Tožena in tožeča stranka sta konec leta 2001 in v začetku leta 2002 sklenili dve pogodbi o posojilu, prvo v vrednosti 150 mio tolarjev, drugo v vrednosti 100 mio tolarjev, v katerih je bil kot rok vračila posojila dogovorjen 3 dnevni odpoklic. Kot zavarovanje terjatve iz naslova vrnitve posojila je tožena stranka zastavila 45.655 delnic družbe K. d.d. Tožena stranka je z dopisom oktobra 2003 pozvala tožečo stranko k vračilu še nevrnjene glavnice in obresti v višini nekaj več od 135 mio tolarjev ter jo hkrati opozorila, da bo v primeru neplačila prodala zastavljene delnice. Ker tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila, jo je tožena stranka konec januarja 2004 obvestila o datumu razpisane izvensodne javne dražbe za prodajo zastavljeni delnic, kar je bilo tudi objavljeno v Uradnem listu, sama dražba pa je bila opravljena 8 dni po obvestilu o razpisani javni dražbi. Zastavljene delnice, katerih izklicna cena je sicer bila 620 mio tolarjev, so bile po sistemu postopnega zniževanja izklicne cene prodane za 150 mio tolarjev.
Zoper javno dražbo je tožeča stranka vložila tožbo ter zahtevala razveljavitev dražbe in vrnitev delnic oziroma podrejeno, plačilo odškodnine za razliko v izkupičku. Zoper negativno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo.
Vrhovno sodišče je pri uporabi razlage zastavne pravice in načina prodaje zastavljeni delnic uporabilo zakon, ki je veljal v času nastanka zastavne pravice, torej poglavje XXVIII. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je ostalo v veljavi tudi po 1. januarju 2002 (torej po uveljavitvi Obligacijskega zakonika (OZ)).
Upnik, ki mu dolžnik ob zapadlosti obveznosti le – te ne poravna, se za dosego poplačila ne rabi obračati na sodišče, temveč lahko skladno z 981. členom ZOR zastavljeno stvar proda na javni dražbi v 8 dneh od dneva, ko je opozoril dolžnika, da bo tako ravnal. Vrhovno sodišče razlaga, da je javna dražba postopek, ki pripelje do sklenitve prodajne pogodbe. Če pride v tem postopku do kakšne napake, zakon ne predvideva sankcije razveljavitve javne dražbe, lahko pa napake v postopku vplivajo na veljavnost pogodbe. Nepravilnosti v postopku izvedbe javne dražbe je mogoče uveljavljati le s tožbo za izpodbijanje pogodbe, ne pa s tožbo za izpodbijanje javne dražbe, saj za tožbo za izpodbijanje javne dražbe v materialnem pravu ni nobene podlage. Pri tem je sodišče opozorilo na načelna pravna mnenja ter sodbo opr. št. III Ips 29/2002, ki se smiselno nanašajo na (ne)možnost zahtevati razveljavitev dražbe ter razpis nove dražbe.
Ker je bila v obravnavanem primeru tožeča stranka dolžnik in hkrati zastavnik, je skladno z določbo prvega odstavka 981. člena ZOR upnik pravočasno opozoril dolžnika o prodaji zastavljene stvari na dražbi. Vrhovno sodišče je pri tem opozorilo, da v samem opozorilo ni treba navajati dneva in kraja javne dražbe, saj je smisel opozorila, da ima dolžnik na razpolago dovolj časa, da izpolni svojo obveznost oziroma izpelje druge ukrepe, kot npr. da prepreči prodajo zastavljene stvari. Da to lahko napravi, mu še ni treba vedeti dneva in kraja prodaje; zadošča upnikovo opozorilo, da bo zastavljeno stvar prodal. V obravnavanem primeru javna dražba prav tako ni bila opravljena prezgodaj: tožena stranka je tožečo o prodaji obvestila že v dopisu oktobra 2003, medtem ko je javna dražba potekala 28. januarja 2004. Od opozorila do prodaje mora upnik dolžniku dati vsaj osem dni časa, tožena stranka pa ga je imela več kot tri mesece.
Pri presoji utemeljenosti revizije proti podrejenemu tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine je Vrhovno sodišče najprej opozorilo, da je glede vprašanja protipravnosti ravnanja toženke, ki je zastavljene delnice prodala sama na javni dražbi (brez sodne intervencije) po določbi prvega odstavka 981. člena ZOR odločilno zgolj to, ali je z zastavo zavarovana terjatev nastala iz gospodarske pogodbe. Ker je pogodba o posojilu gospodarska pogodba, s tega vidika ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja tožeče stranke. Tudi neupoštevanje izjave tožeče stranke, da je pripravljena odkupiti terjatev, ni podlaga za plačilo odškodnine, saj ni šlo za ponudbo za odkup terjatve, temveč za izjavo, s katero je stranka izrazila svoj interes, hkrati pa je bila izjava predložena na sami javni dražbi, namesto pred njo, torej prepozno.
Vrhovno sodišče je zavrnilo tako primarni kot podrejeni odškodninski tožbeni zahtevek kot neutemeljen.
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
