c S

Iz sodne prakse: Pristojnost delovnega sodišča v sporih o opravljanju del otrok, mlajših od 15 let, vajencev, dijakov in študentov

04.08.2010 Tožnik je dijak srednje šole, ki je delal v delovnem procesu pri toženi stranki z njenim soglasjem in po njenih navodilih, zato gre v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel, za delovni spor v smislu točke e) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).

Mladoletni tožnik je kot dijak delal pri toženi stranki na stroju za izkoževanje. Ni bil poučen, da se kos mesa na tekočem traku v ustju stroja lahko zatakne tako, da se ga ne more sprostiti z varnim pritiskom z dlanjo roke, temveč ga je treba izvleči in še enkrat položiti na trak. Prav tako tožnik ni bil poučen, da zataknjenega mesa ne sme potiskati s prsti roke. Ko je to naredil, mu je prste in roko potegnilo med nože stroja.

Tožnik je v času poškodbe pri delu delal pri toženi stranki kot dijak in nižji sodišči sta soglašali, da je glede spora na podlagi točke e) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 stvarno pristojno delovno sodišče, kljub temu, da dijak ni delal preko napotnice za dijaško ali študentsko delo. Ugotovljena je bila objektivna odgovornost delodajalca, saj ta tožnika ni poučil o ravnanju z napravo, poleg tega pa na stroju za izkoževanje ni bilo ustreznih opozoril v zvezi z varnim delom. 23. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu namreč navaja, da mora delodajalec delavce obveščati o varnem delu s pisnimi obvestili in navodili, le v primerih neposredne nevarnosti  v ustni obliki. Nadalje člen določa, da mora delodajalec delavce seznaniti o vrstah nevarnosti na delovnem mestu in o potrebnih varnostnih ukrepih, v petem odstavku pa pravi, da mora delodajalec delovna mesta in sredstva za delo opremiti z znaki za obvestila in za nevarnost ter navodili za varno delo v skladu s posebnimi predpisi.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo in trdila, da je tožnik najmanj do 40% sam odgovoren za škodo, ki jo je utrpel. Meni, da ob pravilnem delu stroj za izkoževanje ne velja za nevarno napravo. Poškodovani pri toženi stranki ni bil zaposlen, ni delal niti kot študent preko študentske napotnice. V bistvu je šlo za delo na črno in na to ni mogoče raztezati pojma delodajalca ali določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Tako torej krivdna odgovornost delodajalca ni mogoča. Tožena stranka je tudi dodala, da je bil tožnik kot dijak Biotehnične šole v teku šolanja seznanjen z živilskimi stroji. Če bi vlagal meso v stroj za izkoževanje pravilno, do poškodbe ne bi prišlo. Ta se je zgodila, ker tožnik stroja ni izklopil, preden je s prsti posegel v območje nožev stroja.

Vrhovno sodišče se strinja, da gre za delovni spor in sicer navaja točko e) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ki pravi, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih sporih o opravljanju del otrok, mlajših od 15 let, vajencev, dijakov in študentov. Tožena stranka je krivdno odškodninsko odgovorna v smislu prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s184. členom Zakona o delovnih razmerjih, ker neizkušenega tožnika ni poučila o varnem delu, preden mu je odredila delovno mesto za strojem za izkoževanje. Tožniku ob vsem tem ni mogoče očitati krivdnega prispevka k nastanku škode.


Pripravila: Petra Dolinšek


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.