(okrajno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi odgovoren za prekršek po določbi d. točke sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in mu izreklo globo 1.000,00 EUR in devet kazenskih točk.
Obdolženi je v pritožbi navajal, da sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi navaja, da iz obdolžilnega predloga na podlagi neposrednih ugotovitev pooblaščenih uradnih oseb in zapisnika o opravljeni meritvi izhaja, da je obdolženi po regionalni cesti v naselju vozil s hitrostjo, ki je za 31 km/h presegala največjo dovoljeno hitrost, to je 50 km/h, medtem pa iz obrazložitve obdolžilnega predloga izhaja, da je obdolženi največjo dovoljeno hitrost prekoračil le za 16 km/h.
V tem smislu obstoji tudi popolno nasprotje med navedbami sodišča prve stopnje o vsebini listin v spisu in samo vsebino teh listin, saj so policisti ugotovili, da naj bi obdolženi prekoračil hitrost le za 16 km/h in ne za očitanih 31 km/h. Dalje sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe zapiše, da naj bi obdolženi vozil 86 km/h in ob upoštevanju predpisane tolerance +-7 km/h naj bi vozil torej 81 km/h, kar pa seveda ne drži. Ob upoštevanju predpisane tolerance je obdolženi vozil kvečjemu 79 km/h, kar pa ne predstavlja hitrosti, ki bi bila za 30 km/h večja od dovoljene hitrosti. Izrek sodbe je tako popolnoma nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, posledično je potrebno zaradi tako hude kršitve določb postopka izpodbijano sodbo razveljaviti.
Glede očitka, ki se nanaša na vsebino obdolžilnega predloga, je treba povedati, da obdolžilni predlog sodišče presoja kot celoto, glede sestavin, ki jih mora vsebovati po določbah 105. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Iz obdolžilnega predloga povsem jasno izhaja, da se obdolžencu očita, da je skozi naselje, v katerem je omejena hitrost na 50 km/h mimo radarja peljal s hitrostjo najmanj 81 km/h. Če je v nadaljevanju obdolžilnega predloga zapisano, da to pomeni za 16 km/h več od največje dovoljene hitrosti, to lahko pomeni le očitno pisno napako.
Da se pisne napake dogajajo, se je izkazalo tudi pri pisanju izpodbijane sodbe, saj je sodišče v izreku sodbe zapisalo, da naj bi obdolženi vozil 86 km/h in ob upoštevanju predpisane tolerance +-7 km/h naj bi vozil torej 81 km/h, kar naj bi bilo za 31 km/h več od dovoljene hitrosti. Za tip radarja, s katerim je bila izmerjena hitrost vozila, je za hitrosti do 100 km/h po Pravilniku o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu varnostna razlika +- 5km/h. Očitno torej je, da gre tudi v tem primeru za očitno pisno pomoto glede varnostne razlike za merilno napravo, kar pa na pravilnost sodbe ne vpliva. Navedba, kolikšna varnostna razlika glede izmerjene hitrosti obdolžencu v korist se upošteva, v izreku sodbe sploh ni potrebna. Znak očitanega prekrška je vožnja skozi naselje, ki presega več kot 30 km nad dovoljeno. Zato bi bilo v izrek sodbe dovolj zapisati, s kolikšno hitrostjo je obdolženi vozil in za koliko je dovoljeno hitrost prekoračil. Okoliščine ugotovitve prekrška, pa bi sodišče prve stopnje lahko navedlo v obrazložitvi.
Čeprav je sodišče prve stopnje izrek sodbe obremenilo z nepotrebnimi navedbami, med katerimi je tudi pisna napake glede upoštevane varnostne razlike, to na siceršnjo pravilnost sodbe ne vpliva. Zato so pritožbene navedbe neutemeljene, saj zgolj zaradi navedene napake izrek sodbe ni nerazumljiv.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
