Evropsko sodišče je v zadevi C-56/09 presojalo upravičenost odbitka stroškov izobraževanja v tujini. Tožeča stranka - davčni odvetnik iz Rima, je v študijskem letu 2003–2004 pri International Tax Center na Nizozemskem opravljala magisterij iz mednarodnega davčnega prava. Ko je v davčni napovedi za leto 2003 navedel stroške, ki jih je mogoče odbiti zaradi magistrskega študija, mu davčna agencija le-teh ni priznala, kasneje pa je odbitek priznala in ga znižala, svoje odločitve pa ni obrazložila. Takšno odločbo je toženka izpodbijala zaradi nepriznanja odbitka stroškov izobraževanja, ki so ji nastali na zasebni izobraževalni ustanovi, ki se nahaja v drugi državi članici, zlasti zato, ker primerljivi specialistični študij v Italiji ne obstaja ter zaradi omejitev davčnega odbitka, ki se razlikujejo glede na to, ali tak študij ponuja izobraževalna ustanova v Italiji ali v drugi državi članici.
Sodišče je pri odločanju presojalo okrožnici s področja italijanske davčne ureditve št. 95/2000 in št. 11/1987, ki ne izključujeta priznanja odbitka izobraževalnih stroškov, temveč določata uporabo količinskih in teritorialnih omejitev za izračun zneska stroškov, ki jih je mogoče odbiti. Takšna ureditev je dovoljena, saj lahko država članica, da bi se izognila čezmernemu finančnemu bremenu, znesek, ki ga je mogoče odbiti za izobraževanje, na podlagi njej lastnih vrednost omeji na določen znesek.
Če se odbitek ne bi priznal zavezancu, ki je obiskoval izobraževalno ustanovo v drugi državi članici, medtem ko ta možnost obstaja glede stroškov univerzitetnega študija v tej državi članici, bi imeli davčni zavezanci, ki obiskujejo univerzitetne ustanove v tujini, višje davčno breme. S tem bi se odvračalo italijanske državljane od študija v tujini in ovirala ponudba izobraževanja zasebnih izobraževalnih ustanov s sedežem v drugih državah članicah, namenjena italijanskim državljanom, kar pomeni tudi oviranje svobode opravljanja storitev po 49. členu ES.
Italijanska zakonodaja omogoča, da je stroške študija v drugi državi članici, kot tudi na zasebni italijanski izobraževalni ustanovi, mogoče odbiti največ v višini, ki je določena za davke in prispevke za podoben študij na javni italijanski univerzi, ki je najbližja davčnemu domicilu zavezanca. Pri tem davčni zavezanec sicer nima na voljo raznovrstnih javnih univerzitetnih ustanov na celotnem nacionalnem ozemlju temveč zgolj tisto, ki je najbližja njegovemu davčnemu domicilu, se pa ta kriterij uporablja enako tako za tuje, kot domače univerze ter tako med njimi ne dela razlik. Takšno rešitev je Italija uvedla zaradi različnih stopenj deželnih davkov in prispevkov, ki jih plačujejo italijanske univerze.
Sodišče je upoštevaje vse navedeno odločilo, da je ureditev, ki za zavezance določa možnost, da od bruto zneska davka odbijejo stroške univerzitetnega študija na univerzitetnih ustanovah na ozemlju te države članice, medtem ko na splošno izključuje to možnost glede stroškov univerzitetnega izobraževanja, ki nastanejo v zasebni univerzitetni ustanovi v drugi državi članici, v nasprotju s pravom EU. Ni pa v neskladju z evropskim pravom nacionalna ureditev, ki za zavezance določa možnost, da od bruto zneska davka odbijejo stroške univerzitetnega študija, ki so nastali v zasebni univerzitetni ustanovi v drugi državi članici, v okviru najvišjega zneska ustreznih stroškov, ki so določeni za podoben študij na javni nacionalni univerzi, ki je najbližja davčnemu domicilu zavezanca. Takšna ureditev po mnenju sodišča prav tako ne krati pravice do enakega pravnega obravnavanja državljanov kot tudi ne pravice do prostega gibanja.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
