Zakonska ureditev je dopuščala, da se je pripor v fazi sodne preiskave do vložitve obtožnice podaljšal tudi na predlog preiskovalnega sodnika. Obdolžencu nasproti sta tako stala kar dva državna organa – državni tožilec in preiskovalni sodnik. Takšna ureditev je pomenila poseg v pravico obdolženca iz 22. člena Ustave do enakega varstva pravic in to z vidika tiste vsebine te pravice, ki obdolžencu zagotavlja tako imenovano "enakost orožij" v kazenskem postopku. Za tak poseg ni ustavno dopustnega cilja. Zato je ustavno sodišče odločilo, da se v četrtem stavku drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) razveljavijo besede "preiskovalnega sodnika ali". Ob vsakem odločanju o priporu morajo biti izpolnjeni vsi ustavni in zakonski pogoji za dopustnost posega v osebno svobodo.
Po prvem odstavku 19. člena Ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavodajalec je torej z drugim odstavkom 19. člena Ustave prepustil zakonu, da uredi primere, v katerih je dopustno poseči v pravico do osebne svobode, in določi postopek, po katerem morajo ravnati pristojni državni organi v takšnih primerih; seveda ob hkratnem spoštovanju drugih ustavnih določb.
Ustava sicer ni izrecno določila, da mora presoja sodišča tako ob odločanju o odreditvi kot ob odločanju o podaljšanju pripora temeljiti na vseh ustavno in zakonsko opredeljenih pogojih. Vendar je jasno, da je to nujno zaradi zadostitve ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Da morajo sodišča tako ob odreditvi kot ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora presojati, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 19. člena in prvega odstavka 20. člena Ustave, nedvomno izhaja tudi iz ustaljene ustavnosodne presoje.
Ko gre za odločanje o podaljšanju pripora, imamo tako v fazi zahtevanega podaljšanja na eni strani obdolženca, zoper katerega je v teku preiskava, ter na drugi strani državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, pri čemer je slednji tisti, ki vodi preiskavo zoper obdolženca in zbira tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, na podlagi katerih se bo državni tožilec odločil glede vložitve obtožnice. Obdolžencu nasproti tako stojita kar dva državna organa – državni tožilec in preiskovalni sodnik. Pri tem je bil tudi preiskovalni sodnik postavljen v funkcijo pregona storilcev kaznivih dejanj. Zato je takšna ureditev pomenila poseg v pravico obdolženca iz 22. člena do enakega varstva pravic in to z vidika tiste vsebine te pravice, ki obdolžencu zagotavlja tako imenovano "enakost orožij" v kazenskem postopku.
Poseg v človekovo pravico je dopusten samo, če to zahtevajo človekove pravice drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Da zakonska ureditev lahko poseže v človekovo pravico, mora torej najprej obstajati ustavno dopusten cilj. Za poseg v enakost orožij iz 22. člena Ustave, ki obdolžencu zagotavlja, da v nobenem primeru ne more biti postavljen v slabši položaj kot druga stranka v postopku – državni tožilec, ustavno sodišče ni videlo ustavno dopustnega cilja in je v četrtem stavku drugega odstavka 205. člena ZKP razveljavilo besede "preiskovalnega sodnika ali".
Ustavno sodišče se pri odločanju ni opredelilo do ustavnosti drugih določb ZKP, ki urejajo odločanje o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, ker te niso bile izpodbijane. Zakonodajalec bo sam presodil, ali so zaradi te odločitve Ustavnega sodišča podani ustavnopravni razlogi, zaradi katerih je treba spremeniti tudi določbe ZKP, ki urejajo odločanje o priporu po vložitvi obtožnice.
Z učinkovanjem razveljavitve bo prišlo do primerov, v katerih so preiskovalni sodniki že predlagali podaljšanje pripora na podlagi razveljavljene zakonske ureditve, pa o njih do tedaj še ne bo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Da ne bi tudi v teh primerih prišlo do kršitve človekove pravice iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve te odločbe. Po njem je treba že vložene predloge preiskovalnih sodnikov šteti za predloge državnih tožilcev. Tako je odločilo zato, ker je treba pri odločanju o priporu v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave upoštevati tako razloge, ki naj zagotovijo spoštovanje obdolženčevega položaja v postopku, kot tudi razloge, zaradi katerih se sploh dovoli poseganje v osebno svobodo obdolženca; razloga neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi in za potek kazenskega postopka imata pomembno ustavnopravno težo.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
