Tožniki v zadevi živijo dva metra stran od glavne ceste prvega reda G1-3, na odseku, ki je med najhrupnejšimi odseki v primerjavi s podobnimi cestami, hrup pa ponoči zaradi visokega deleža tovornih vozil še naraste. Bivalni in spalni prostori so obrnjeni ravno na cesto in včasih je v stanovanju tako hrupno, da se tožniki med sabo ne morejo niti normalno pogovarjati. Posledice se kažejo v njihovem fizičnem in psihičnem počutju - pojavila so se nespečnost, utrujenost ter motnje koncentracije, nezbranost, razdražljivost in stres.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s čezmernim hrupom trem tožnikom nastala škoda v obliki duševnega trpljenja, tako je tudi mnenje sodnega izvedenca, ki je izmeril imisije hrupa. Tožbeni zahtevek četrte tožnice je sodišče zavrnilo.
Pritožbeno sodišče je trem tožnikom zvišalo prisojeno odškodnino, glede četrte tožnice pa je s sklepom sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnili na prvo stopnjo v novo sojenje.
Tožena stranka sodbo druge stopnje izpodbija z revizijo, za katero Vrhovno sodišče meni, da je delno utemeljena. V reviziji tožena stranka navaja, da so bili po njenem mnenju kršeni procesni predpisi, saj sodišče prve stopnje v postopek ni želelo pritegniti novega izvedenca, ki bi popravil napake in pomanjkljivosti že pridobljenega izvedenskega mnenja, ki naj bi nastale, ker je izvedenec izračun obremenitve opravil le na najbolj obremenjenih točkah, ne pa tudi tam, kjer so obremenitve manjše. 254. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, pod katerimi pogoji se lahko dokazovanje z izvedenci ponovi. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo izvedensko mnenje popolno, jasno, brez protislovij, izvedenec je korektno odgovoril na vsa zastavljena mu vprašanja, zato ni potrebe po novem izvedenskem mnenju.
Hrup, ki prihaja iz omenjene ceste je v letih 2004 in 2005 presegal mejne vrednosti iz Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, od leta 2006 pa tako mejne kot kritične vrednosti hrupa po Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Tak hrup se lahko obravnava kot škoda po 133. členu OZ.
Zakon o varstvu okolja (ZVO) v 5. členu podaja definicijo kritične obremenitve. Pravi, da gre za s predpisom določeno vrednost obremenitve, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti in zato so potrebni takojšnji ukrepi. Presežene meje imisij, v tem primeru hrupa, kaj hitro posežejo v posameznikove osebnostne pravice, konkretneje v pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave Republike Slovenije. Dandanes brez hrupa ne gre, znanstveno pa je dokazano, da moti človeka in škoduje njegovemu zdravju. Kako močan hrup je postal za tožnike "običajen", ni pomembno, saj bi to pomenilo, da noben hrup ne presega običajne meje in zato noben od oškodovancev ne bi bil upravičen do odškodnine zaradi kršene pravice do zdravega življenjskega okolja. Življenje v urbanih naseljih od ljudi resda zahteva določeno stopnjo prilagodljivosti, pa vendar ima prilagodljivost meje.
To stališče je zavzelo Vrhovno sodišče in se strinjalo s sodišči nižjih stopenj, da so tožniki zaradi prekomernega hrupa trpeli psihično neugodje, ki ga je pravno mogoče standardizirati kot duševno trpljenje. Vseeno pa je bilo po mnenju Vrhovnega sodišča zmotno uporabljeno materialno pravo. Čeprav je bil pravilno upoštevam subjektivni kriterij, ki določa kot relevantne individualne značilnosti vsakega konkretnega primera nepremoženjske škode, se izpostavlja vprašanje objektivnega kriterija odmere zadoščenja, ki se izraža v razponih denarnih odškodnin, ki jih sodišče priznava oškodovancem za primerljive nepremoženjske škode. Prisojene odškodnine namreč odstopajo od odškodnin, ki so bile prisojene v podobnih zadevah. Zato je Vrhovno sodišče na novo opredelilo višino prisojenih odškodnin.
Pripravila: Petra Dolinšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
