Jezični dohtar je naziv, ki ga ljudje še danes radi nadenejo odvetnikom, predvsem ko želijo poudariti njihovo spretno ali »spretno« obračanje besed v raznoraznih sodnih postopkih. Jezičnost odvetnikom »priznava« tudi SSKJ, vprašanje pa je, kdaj se to prelevi v jezikavost, bujno in slikovito izražanje v interesu varovanja interesov strank pa v prekomeren poseg v pravice drugih, tudi sodišča. Varovanje ugleda slednjega je namreč v slovenskem pravu priznana vrednota, ki ne služi zgolj varovanju čustev vsakokratnega sodnika, temveč tudi širšim interesom zagotovitve učinkovitega, zakonitega in neodvisnega izvajanja sodne veje oblasti.
Do konflikta med svobodo izražanja in njeno omejenostjo s pravicami drugih je prišlo tudi v primeru, ko se je odvetnici v pritožbo zoper enega izmed sklepov sodišča prikradel očitek, da so navedbe slednjega izprijeno navajanje izven konteksta njenih resničnih navedb. To naj bi po odvetničinem mnenju predstavljalo le nekoliko bolj energično izražanje, nikakor pa da ni mogoče v tem ob upoštevanju celotnega konteksta prepoznati kakršnegakoli namena zaničevanja sodišča ali česar, kar bi lahko povzročilo zmanjšanje ugleda sodstva kot celote.
Sodišče je njena navajanja kljub temu okvalificiralo kot žalitev, odvetnico pa skladno s prvim odstavkom 109. člena ZPP zato kaznovalo z denarno kaznijo 450,00 EUR. Zoper tako odločitev je bilo kaj hitro vloženo pravno sredstvo, zaradi preširoke uporabe katerega si je odvetnica pravzaprav sploh nakopala še ne pravnomočno denarno obveznost, pri tem pa je bila kot argument zoper pravilnost sodne odločbe predočena tudi vsebina 158. člena KZ-1. Ta sicer ureja institut razžalitve, uporaben v kazenskem pravu, po pritožničinem mnenju pa naj bi ga bilo pri ugotavljanju odgovornosti njegovih udeležencev smiselno vendarle mogoče aplicirati tudi v civilnih postopkih. Pritožba ne bi bila popolna brez v odvetniški praksi obveznega subsidiarnega grajanja višine denarne kazni, kršitev določb postopka pa naj bi bila tudi v tem, da je sodišče v enem sklepu združilo odločitev tako o sami pritožbi kot o kaznovanju odvetnice.
Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, pri tem pa v celoti pritrdilo pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča. Že omenjena določba ZPP namreč jasno določa, da pravdno sodišče med drugim v primeru tudi zlorabe pravic, ki jih imajo stranke v postopku, kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. V drugem odstavku 109. člena pa zakon postavlja tudi ločnico med kazensko- in civilnopravnim institutom žalitve, saj navaja, da tako izrečena kazen ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja. Medtem ko do prekrivanja torej lahko pride, pa izključitev kazenskopravne odgovornosti ne pomeni avtomatsko tudi imunitete pred kaznovanjem po določbah ZPP.
Na temelju takega pravnega razlogovanja je pritožbeno sodišče tako presojalo tudi same dejanske navedbe odvetnice v »sporni« pritožbi. Pri tem je ugotovilo, da ne more biti razumnega dvoma, da so omenjene navedbe žaljive do sodišča, saj že SSKJ pod pojmom »izpriditi« razume povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu. Ker ob upoštevanju prvega odstavka 109. člena ZPP povsem zadošča objektivna žaljivost, je irelevantno tudi odvetničino sklicevanje na kontekst celotnega pisanja in odsotnost namena zaničevanja. Pri tem je vrhovno sodišče ob koncu obrazložitve navedlo še, da so pooblaščenci strank nedvomno upravičeni v polni meri ščititi njihove interese in da so v tem okviru lahko kritični tudi do odločitev sodišča. Vendar pa je to upravičenje mogoče doseči tudi brez nedopustnih posegov v pravice drugih, predvsem pa brez navedb, ki že po svoji naravi ne morejo nič prispevati k moči argumentacije in h kvalitetnejši artikulaciji stranke v uresničevanju njenih procesnih pravic.
Obravnavana odločitev tako kaže na pogumno držo sodišča in predstavlja pomembno sporočilo odvetnikom in drugim pooblaščencem strank, da sodna dvorana in papir, na katerem najdemo spisano vlogo, kljub vsemu ne preneseta nekaznovanega žaljenja in omalovaževanja sodišča ali nasprotnih strank. Medtem ko stranke nedvomno cenijo energičnost, zavzetost in gostobesednost njihovih zastopnikov, ki posredno kaže tudi na predanost njihovim interesom, pa tudi na tem področju obstajajo omejitve, ki brušenje jezikov dopuščajo zgolj v okviru, definiranim s pravicami drugih.
Pripravil: Andrej Duh
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
