Zakon v slovenski pravni red delno prenaša Direktivo št. 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu in določa splošna pravila, ki urejajo tako pravice do prostega ustanavljanja, kot prostega čezmejnega opravljanja storitev, torej dveh temeljnih ekonomskih svoboščin, ki jih ureja Pogodba o ustanovitvi Evropskih skupnosti. Cilj zakona ni popolna liberalizacija trga storitev, temveč predvsem izvajanje kakovostnih storitev skladno z vnaprej opredeljenimi načeli in pravili.
V okviru splošnih določb je opredeljeno področje uporabe zakona (2. člen), splošne in področne izključitve (3. člen) ter področja, na katera zakon ne posega (4. člen). Med področne izključitve spadajo npr. negospodarske storitve splošnega pomena, storitve, katerih bistvena značilnost je finančna storitev bančništva, kreditiranja, zavarovalništva in pozavarovalništva, zdravstvene in avdiovizualne storitve, storitve javne oblasti, storitve notarjev, izvršiteljev in odvetništva, področje pošnega sektorja in druge.
II. poglavje je namenjeno upravni poenostavitvi postopkov za začetek in opravljanje storitev. Kadar pristojni organi presojajo različne dokumente iz drugih držav članic, na podlagi katerih odločajo o izpolnjevanju zahtev za začetek in opravljanje storitev, mora predložene dokumenti šteti za enakovredne slovenskim - če je iz njihove vsebine razvidno, da je zahteva izpolnjena (6. člen). Da bi se zagotovilo enako obravnavanje in učinkovito postopanje ter odločanje pristojnih organov, se ne sme zahtevati izvirnikov ali uradnih prevodov (izjeme od tega pravila so mogoče samo iz prevladujočih razlogov v javnem interesu ter so z zakonom izrecno določene).
Posebnost je tudi izvajanje postopkov po elektronski poti (8. člen): postopek od sprejema vloge do izdaje akta o odločitvi je mogoč preko enotne kontaktne točke, ki bo omogočala dostop do obrazcev in vlog in jih neposredno posredovala pristojnim organom. Postopek bo potekal skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o vlaganju vlog in vročanju po elektronski poti.
Glede postopkov za izdajo dovoljenj je treba opozoriti na načelo hitrosti postopkov, saj naj bi se vloge prosilcev obravnavale kolikor je mogoče hitro, najpozneje v treh mesecih od prejema popolne vloge (10. člen). V primeru nepopolne vloge mora organ stranko nemudoma pozvati, da jo dopolni, saj roki v postopkih, ki se vodijo glede dovoljenj za začetek in opravljanje dejavnosti storitev, začno teči šele, ko je vloga ponudnika storitev popolna (11. člen).
Posebnost zakona je ureditev pozitivnega molka organa (tretji odstavek 11. člena). Če organ v roku ne izda odločbe, se šteje, da je bilo dovoljenje izdano. Ta pravna domneva pa se ne uporabi, če obstajajo npr. pomembni razlogi v javnem interesu, če v postopku sodelujejo ali bi morale sodelovati osebe, ki imajo pravni interes oz. v postopkih, ki so povezani s celovito presojo vplivov na okolje itd.
15. člen zakona določa pogoje, pod katerimi lahko ponudniki svoje storitve opravljajo v Republiki Sloveniji, ne da bi tu imeli svoj sedež. Čezmejno opravljanje storitev se lahko omejuje le, če gre za pomembne razloge javnega interesa (javnega zdravja, varnosti, varovanja okolja in javnega reda), dovoljene pa so tudi posamične izjeme zaradi varnosti storitev.
Pogoji ponudnika za opravljanje storitev, ki so na razpolago javnosti, morajo biti nediskriminatorni, prejemniki storitev pa imajo tudi pravico do jasnih in nedvoumnih informacij ter pomoči (17. in 18. člen).
Četrto poglavje zakona ureja kakovost storitev, ki se dosega z informacijami o ponudnikih in njihovih storitvah zaradi lažje izbire ponudnika (19. člen), z zavarovanjem poklicne odgovornosti in jamstvi (20. člen) ter reševanjem pritožb (21. člen). Obširno je urejeno tudi upravno sodelovanje (medsebojna pomoč organov, nadzor in mehanizmi upravljanja), inšpekcijski nadzor ter globe v višini do 1.200 evrov zaradi kršitve določb zakona.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
