Bolnica je bila do leta 1989 na neprekinjenem zdravljenju v javnem socialnem zdravstvenem zavodu, njeno zadržanje v zavodu je sodišče postopoma podaljševalo za največ eno leto, nazadnje je bil sklep o zadržanju izdan maja 2009. Septembra istega leta je zavod sodišču prve stopnje sporočil, da je bila bolnica odpuščena z varovanega oddelka na odprto enoto. Sodišče je zato s sklepom postopek zadržanja na zaprtem oddelku ustavilo. Brat bolnice je zoper sklep o ustavitvi zadržanja vložil pritožbo, sodišče druge stopnje pa mu je delno ugodilo in je ukrep zadržanja v varovanem oddelku nadomestilo z ukrepom posebnega nadzora, ki lahko traja do šest mesecev. Odločitev bolnica po svojem zastopniku izpodbija z revizijo, meni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem izdalo sklep o ustavitvi zadržanja, saj bi morala prenehati s kakršnokoli zavodsko oskrbo.
Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) je razveljavil določbe glede postopka pridržanja oseb v psihiatrični zdravstveni organizaciji, ki jih je vseboval Zakon o nepravdnem postopku (ZNP). Bolnica je bila prej zadržana na varovanem oddelku v socialnem varstvenem zavodu, kjer je bila zaradi svojih potreb deležna posebne zaščite in varstva. Zavoda po lastni volji ni mogla zapustiti. Tako določa 17. točka 2. člena ZDZdr. Na oddelek je oseba brez privolitve sprejeta na podlagi odločbe sodišča, ki mora biti izdana na predlog oseb iz 40. člena ZDZdr (izvajalec psihiatričnega zdravljenja, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave, najbližja oseba, državno tožilstvo), obravnava traja največ eno leto, a jo je možno večkrat podaljšati za maksimalno eno leto na predlog, ki mora biti direktorju socialno varstvene ustanove podan vsaj 14 dni pred iztekom roka.
Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 19. člena določa, da ima vsakdo pravico do osebne svobode, nadalje pa ustava pravi, da se prostost lahko omeji le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Gre namreč za eno temeljnih pravic in poseg vanjo ni dopusten brez intervencije sodišča.
Problem nastane pri vprašanju odpusta z zdravljenja oziroma obravnave po presoji izvajalca zdravljenja pred iztekom obdobja, za katerega je sodišče s sklepom dovolilo zadržanje. ZDZdr v prvem odstavku 71. člena in prvem odstavku 78. člena določa, da odpust osebe z zdravljenja temelji na izboljšanju zdravstvenega stanja osebe do te mere, da izvajanje ukrepa ni več potrebno. Odpust je odvisen od strokovne presoje o uspešnosti zdravljenja in je v dispoziciji ustanove, v kateri oziroma pod katerim nadzorom se oseba zdravi. Ustanova je dolžna sodišče obvestiti o odpustu osebe z zdravljenja, a posebnega sklepa sodišča za to ne potrebuje.
Določba o odpustu iz 71. člena se uporablja za odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom, smiselno pa se uporablja tudi za odpust z varovanega oddelka, s katerega je bila bolnica odpuščena, ker se je njeno zdravje toliko izboljšalo, da ni bilo več razlogov za zadržanje. Sklep sodišča za odpust iz varovanega oddelka torej ni bil potreben. Vendar je v zadevi sporna že odločitev sodišča druge stopnje, ki je ukrep zadržanja na varovanem oddelku nadomestilo z ukrepom posebnega nadzora. Gre za materialnopravno zmoto. Bolnica je namreč v zdravstvenem stanju, ki ji dovoljuje prestop v odprto enoto. Ni podlage za nov ukrep, ker ta sploh ni potreben. Omenjeni ukrep poleg tega sme izvajati le psihiatrična bolnišnica, bolnica pa se je zdravila v socialno varstvenem zavodu.
Razlikovanje med "psihiatrično bolnišnico" in "socialnim varstvenim zavodom" je namreč pomembno. Z izrazom "psihiatrična bolnišnica" zakon označuje psihiatrično bolnišnico, kliniko ali psihiatrični oddelek splošne bolnišnice, ki opravlja specialistično bolnišnično in specialistično ambulantno zdravljenje ter konziliarno dejavnost s področja psihiatrije. Socialno varstveni zavod pa je splošni ali posebni javni socialno varstveni zavod ali koncesionar, ki svoje storitve nudi v okviru javne službe in se posveča predvsem varstvu, bivanju in življenju oseb, katerih akutno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo, je zaključeno oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno.
Revizija je utemeljena, Vrhovno sodišče je bolnici ugodilo in izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in le-tega potrdilo.
Pripravila: Petra Dolinšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
