Funkcija zakonodajne veje oblasti je predvsem sprejemanje za državljane in osebe, ki se znajdejo na teritoriju določene države, najpomembnejših pravnih predpisov s posredno močjo oblikovanja in vplivanja na odnose in razmerja med njimi. Mora pa obenem zakonodajalec spremljati tudi trende, ki se oblikujejo v dejanskosti in vsakodnevnem življenju, ter jih v primeru, da odražajo dolgotrajnejšo ali pomembnejšo spremembo, na ustrezen način preliti v pravni okvir.
Ker je Zakon o igrah na srečo (ZIS) bil sprejet že leta 1995, nazadnje pa neposredno noveliran leta 2003, ne preseneča, da je v tem času pri družbenih, tehnoloških in gospodarskih okoliščinah prišlo do nekaterih pretresov, pojavile pa so se tudi določene novosti, ki jih dotlej ni bilo mogoče ustrezno predvideti in urediti. Zakonodajalec je imel hkrati na voljo dovolj časa za kritično spremljanje dejanskega izvajanja ZIS, s tem pa tudi za premislek o potrebnih spremembah. Tako je zaznal, da je na trgu iger na srečo prišlo do vstopa novih »igralcev«, ki so za dosego lastnih gospodarskih ciljev vpregli medij, ki mu dotlej ni bila posvečena tolikšna pozornost, tj. internet. Obenem je v ospredje stopila problematika zaščite ne le mladoletnih oseb, temveč tudi vseh drugih, za katere bi čezmerno udejstvovanje v takih igrah lahko predstavljalo škodljiv vpliv. Število slednjih po izsledkih ameriških raziskav namreč ni zanemarljivo, tudi v Zdravstvenem domu Nova Gorica pa je v ta namen že odprta Ambulanta za zdravljenje odvisnosti. Zakonodajalec je zato dopolnil dotlej pusto določbo 1. člena ZIS in jo, poleg z že omenjenimi cilji, v normativno privlačnejšo podobo odel še z zasledovanjem poteka iger na srečo v urejenem in nadzorovanem okolju ter preprečitve pranja denarja, goljufij in drugih kaznivih dejanj ali ravnanj, ki nasprotujejo javnemu redu.
Novela ZIS-C poleg opredelitve splošnih usmeritev spremembe prinaša tudi na povsem konkretnih področjih. Prvi izmed sklopov takega amandmiranja je natančnejša ureditev iger na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih. Odslej bo namreč vsaka dovoljena spletna igra na srečo morala biti izrecno določena v koncesijski pogodbi, informacijski sistem, na katerem se bo izvajala, pa bo moral biti povezan v informacijski sistem pristojnega nadzornega organa. Urad Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo bo tako imel zagotovljen bralni dostop do aplikacij, podatkov in sistemskih zapisov, jasno pa je določena tudi minimalna starost za igranje takih iger, ki je z 18 leti izenačena z obiskom v igralnici.
Zakonodajalec se je kljub medijsko odmevnemu nasprotovanju določenega izseka strokovne javnosti odločil tudi za spremembo 6. člena ZIS, s čimer se je prepovedalo vsakršno sprejemanje ali posredovanje vplačil, omogočanje dostopa do spletnih strani oziroma drugih telekomunikacijskih povezav, prek katerih se je mogoče udeležiti spletnih iger na srečo, ter oglaševanje in opravljanje drugih storitev v zvezi s prirejanjem iger na srečo za osebe, ki nimajo koncesije vlade. Gre torej za razvpito odprtje stranskih vrat internetni cenzuri, v kakšnem obsegu so se že uresničile zle slutnje nasprotnikov zadevne spremembe, katerih argumenti in pomisleki so sicer povsem na mestu, pa lahko kadarkoli preverite na primer tukaj, tukaj in tukaj. Ali smo pod nadzorstvom internetnega Velika brata vstopili v leto 1984, pa nenazadnje tudi tako, da poskusite, ali je ta internetna povezava z dostopom preko slovenskega IP-ja še delujoča.
Po drugi strani pa novela ZIS-C ne nalaga zgolj novih prepovedi, temveč nekatere tudi odpravlja. 33. člen zakona prirediteljev klasičnih iger na srečo tako več ne omejuje s popolno prepovedjo lastniških naložb v drugih pravnih osebah in pri podjetnikih, temveč jim določa le najnižji znesek osnovnega kapitala 100.000 eurov za vsako koncesijo. Novi tretji odstavek 40. člena ZIS pa dodaja tudi možnost sodelovanja večih prirediteljev pri izvedbi skupne igre na srečo, pri čemer lahko domači prireditelj sodeluje tudi s tujimi pravnimi osebami, ki imajo ustrezno dovoljenje pristojnega organa. S tem se vrata odpirajo igram na srečo s še višjimi dobitki, tudi pri nas pa bomo morda že v kratkem dobili možnost sodelovanja v verjetno najbolj znani loteriji na evropskih tleh, Euro Millions.
Kljub širšim možnostim prirejanja iger na srečo pa zakon ne pozablja na varstvo mladoletnih ter drugih udeležencev iger na srečo. Za preprečitev škodljivih vplivov njihovega prekomernega igranja se namreč v okviru uvaja obveznost prirediteljev in koncesionarjev, da udeležence iger na srečo opozorijo na z njimi povezana tveganja, kot npr. možnost za zasvojenost, ter jim zagotovijo napotke za odgovorno igranje in informacije o tem, kje lahko dobijo pomoč.
V sklopu uvedbe odgovornega igralništva je bila po vzoru nekaterih spletnih stavnic sprejeta tudi možnost podaje pisne izjave, s katero igralec od koncesionarja zahteva, da mu prepove vstop v igralnico in igralni salon – smiselno to velja tudi za spletne igre na srečo - za najmanj šest mesecev in največ tri leta. Kot to določa novo besedilo 9. člena zakona, igralec take izjave v času samoprepovedi ne more preklicati, da bi taka odločitev bila informirana, pa mora biti s strani koncesionarja tudi obveščen o vseh njenih pravnih posledicah. Nova zakonodajna rešitev tako predstavlja zanimiv način borbe proti zasvojenosti z igrami na srečo, saj koncesionarju poleg preprečevanja vstopa v igralnice in igralne salone o taki izjavi igralca nalaga tudi dolžnost seznanitve nadzornega organa. Ta nato o tem obvesti vse preostale koncesionarje, ki se na območju Republike Slovenije ukvarjajo s prirejanjem posebnih iger na srečo v igralnici ali igralnem salonu, pri tem pa se postavi vprašanje, ali je potemtakem pisna izjava nekakšen nov enostranski pravni posel – za njih sicer velja pravilo numerus clausus – ali pa je ta vendarle dvo- ali večstranski. Pogodba med individualnim koncesionarjem in igralcem je namreč nedvomno sklenjena, veljavnost take zaveze nasproti vsem drugim koncesionarjem in nezmožnost njenega preklica pa je seveda možna zgolj v primeru, da pravo taki izjavi prizna enake pravne posledice kot nasproti izvirnemu pogodbeniku – koncesionarju. Zato se kot zanimivi kažejo morebitni pravni spori, do katerih bi lahko prišlo, če bi igralec kljub taki samoprepovedni izjavi zahteval vstop ne od koncesionarja, pri katerem jo je podal, temveč od tistih, pri katerih tega neposredno ni storil.
Nazadnje velja omeniti še izenačitev vseh igralniških delavcev pri napitninah. Ti slednjih v skladu z 88. členom zakona sicer ne smejo sprejemati, vendar pa 91. člen vseeno pozna izjemo, ki igralcem dopušča, da marljivega delavca nagradijo tako, da napitnino dajo v posebno skrinjico pri igralni mizi, igralnem avtomatu, blagajni ali recepciji. Skupen znesek se nato med delavce razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, podrobnejši način delitve pa se določi s panožno kolektivno pogodbo.
Novela ZIS-C je tako prinesla nekaj pomembnih novosti in institutov, poleg zgoraj opisanih pa je prišlo še do nekaterih drugih sprememb, ki naj bi bolj ustrezale dejanskim odnosom ob izvajanju iger na srečo in bi zato bile tudi primernejše za dosego zakonodajalčevih ciljev.
Pripravil: Andrej Duh
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
