Kazensko pravo, in to tako materialno kot procesno, je namenjeno preprečevanju in ustreznemu kaznovanju storilcev dejanj, glede graje, moralne obsodbe in zavržnosti katerih obstaja nek širši družbeni konsenz. Kljub temu pa se ta cilj ne kaže kot absoluten in tak, da bi upravičeval vsa in kakršnakoli sredstva za njegovo dosego, temveč je pri njegovem uveljavljanju potrebno upoštevati tudi druge, v družbi prav tako na visok piedestal postavljene cilje. Slovensko kazensko procesno pravo pozna zato mnogo vsebinskih in formalnih varovalk, namenjenih varovanju integritete in drugih pravic oseb, ki se znajdejo pod drobnogledom organov kazenskega pregona. Ena izmed takih je nedvomno institut dokaznih standardov - Zakon o kazenskem postopku (ZKP) pozna štiri: razloge za sum, utemeljene razloge za sum, utemeljen sum ter subjektivno gotovost oziroma prepričanje o resničnosti ugotovljenih dejstev -, ki na eni strani služijo gospodarnosti poteka samega postopka, po drugi pa predvsem zagotavljanju, da se v človekove pravice subjekta zadevnega postopka posega sorazmerno z ugotovljeno verjetnostjo, da je storil očitano mu kaznivo dejanje.
Kljub navedenemu pa je vpričo neotipljivosti in že inherentne odprtosti pravnega standarda zadoščenosti posameznemu izmed dokaznih standardov to vprašanje mnogokrat predmet burne pravne razprave pred sodišči. Poligon za eno izmed takih je nedavno bilo tudi Vrhovno sodišče ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo o podaljšanju pripora istega sodišča. Obdolženci so, v podporo svojim pravnim argumentom sicer z navajanjem različne dejanske podlage, izpodbijanemu sklepu nasprotovali predvsem iz razloga, da za njegovo izdajo naj ne bi bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Prvi odstavek 201. člena ZKP določa namreč tri primere, ki utemeljujejo tako intenziven poseg v pravico do svobode gibanja, pri vseh pa kot zadnji branik služi zahteva, ki je ni mogoče obiti, in sicer zahteva po podanosti utemeljenega suma, da je določena oseba storila očitano ji kaznivo dejanje. Prav ta postavka pa bi naj v zadevnem primeru bilo odsotna, saj bi naj manjkala predvsem elementa izrazljivosti in specifičnosti utemeljenega suma. Sodišče bi naj namreč svojo odločitev neutemeljeno oprlo na pričevanja policistov, ki so bila po mnenju obdolžencev v nasprotju z drugimi v predkazenskem postopku pridobljenimi dokazi, prav tako pa bi naj predstavljala zgolj sklepanja na podlagi splošnih okoliščin, ki dopuščajo tudi drugačne zaključke.
Vrhovno sodišče opisanim navedbam obdolžencev ni sledilo in jih je zavrnilo že z uporabo postopkovnih argumentov. 420. člen ZKP v prvem odstavku namreč taksativno našteva razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, sodišče pa je pri obravnavi predmetne zadeve štelo, da podajanje ocene o utemeljenosti suma pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki z omenjeno določbo ni zajeto. Kljub temu je sodišče podalo tudi vsebinski pogled na obravnavano vprašanje, saj je v celoti sledilo svoji predhodni izpodbijani odločitvi. Utemeljen sum bi tako v predmetni zadevi naj bil podan, saj ta pravni standard predstavlja zadostno verjetnost, da je obdolženec storil dejanje, ki se mu očita, o njej pa se sklepa na podlagi razpoložljivega gradiva, logičnega sklepanja ter življenjskih izkušenj. Gre torej za tehtanje možnosti, ki izhajajo iz zbranega gradiva, pri čemer sklep o utemeljenosti suma pomeni zgolj to, da je verjetnost, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, večja od nasprotne možnosti, ni pa slednja v celoti izključena.
Vrhovno sodišče je s svojo odločitvijo tako pridodalo k napolnitvi pravnega standarda, glede vsebine katerega ZKP ne daje natančnejšega odgovora, in potrdilo razmišljanja teoretikov, ki so verjetnost, o kateri je govora pri utemeljenem sumu, skušali tudi številčno izraziti kot 50% možnost, da je oseba, ki se ji očita določeno kaznivo dejanje, to tudi res storila. Kljub temu velja vnovič poudariti, da se tudi sama sodišča pri obravnavi zadevnega vprašanja zavedajo, da taka odločitev, namenjena napredovanju kazenskega postopka, še ne pomeni obsodbe in izključitve možnosti, da obdolženec očitanega dejanja ni storil, temveč je zgolj izraz zakonodajalčevega tehtanja med interesi pravne države, ki se kažejo tudi v obliki zagotovitve fizične varnosti oseb na njenem območju, ter interesi varovanja zasebnosti, integritete, svobode in drugih človekovih pravic ter temeljnih svoboščin posameznika.
Pripravil: Andrej Duh
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
