Številne države so že sprejele pravno zavezujoče obveze ter opredelile svoje odgovornosti: Evropska unija je že leta 2008 sprejela podnebni sveženj s cilji, na podlagi katerega naj bi EU do leta 2020 dosegla 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, 20-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti ter 20-odstotno uporabo obnovljivih virov v celotni energetski porabi EU. Cilji EU so seveda večji: z oblikovanjem "zelenega" akcijskega načrta želijo narediti industrijsko politiko, potrošnjo in proizvodnjo sonaravno, zajeziti želijo izginevanje ogroženih vrst in habitatov (preko programa Natura 2000, ki se izvaja tudi v Sloveniji), poudarjena je skrb za zdravo okolje ter trajnostni razvoj. Prav glede slednjega je bila že v letu 2001 oblikovana prva strategija in je tesno povezana z energetsko politiko in bojem proti podnebnim spremembam.
Slovenski predpisi, npr. Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) in Zakon o ohranjanju narave (ZON) ter na njuni podlagi sprejeti podzakonski predpisi, so bili že ob svojem sprejetju prilagojeni pravni ureditvi EU in so tako skladni z evropskimi cilji varstva okolja. Zadnja novela ZVO-1 je med drugim na novo uredila vprašanje okoljske odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode ter trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, zainteresirani javnosti pa mora biti omogočeno, da sodeluje pri sprejemanju predpisov, ki lahko pomembno vplivajo na okolje. Podobno določbo bi moral vsebovati tudi ZON, za katerega je ustavno sodišče marca lani z odločbo št. U-I-386/06-32 odločilo, da ni skladen z Ustavo, vendar pa zakonodajalec že pošteno zamuja z odpravo neskladja.
- Aarhuška konvencija
Sodelovanje javnosti pri oblikovanju predpisov ureja Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (MSKIVOZ), imenovana tudi Aarhuška konvencija, ki je bila v Sloveniji ratificirana sredi leta 2004 in velja od 27. oktobra istega leta. Konvencija določa pravice do dostopa do informacij o okolju, možnost sodelovanja v postopkih odločanja in prost dostop do pravnih sredstev ter uvaja minimalne standarde, ki jih morajo države pogodbenice upoštevati. V začetku tega marca bo začel veljati zakon o ratifikaciji spremembe te konvencije, ki striktno določa pravice države glede obveščanja javnosti o informacijah, ki se nanašajo na sproščanje gensko spremenjenih organizmov v okolje in njihovo dajanje na trg, načini obveščanja in sodelovanja javnosti pa so urejeni v novi prilogi Ia h konvenciji.
- Register izpustov in prenosov onesnaževal
Na podlagi Aarhuške konvencije je 8. oktobra 2009, po ratifikaciji v 16. državah podpisnicah, začel veljati Protokol o registrih izpustov in prenosov onesnaževal, katerega namen je oblikovanje usklajenih in celovitih registrov izpustov in prenosov onesnaževal (RIPO). S temi registri naj bi javnosti omogočili širši dostop do okoljskih informacij ter tako zagotovili sodelovanje javnosti pri odločanju o okoljskih zadevah in prispevali k preprečevanju in zmanjševanju onesnaževanja okolja. Zakon o ratifikaciji protokola je v Sloveniji začel veljati 17. februarja 2010.
- Presoja vplivov na okolje
Na podlagi Konvencije o presoji čezmejnih vplivov na okolje je bil leta 2003 podpisan Protokol o strateški presoji vplivov na okolje, imenovan tudi Kijevski (SEA) protokol. Nanaša se na ocenjevanje verjetnih okoljskih in zdravstvenih posledic pri pripravi načrtov, programov, zakonodaje in politik, ki se pripravijo npr. za kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, energetiko, promet, ravnanje z odpadki in upravljanje voda (več področij je opredeljeno še v Prilogi I in II k Protokolu). Strateška presoja vplivov na okolje vključuje tudi določitev obsega okoljskega poročila in njegovo pripravo, način udeležbe javnosti ter posvetovanj z organizacijami, pristojnimi za okolje in zdravje. Kijevski protokol še ni začel veljati, saj ga mora ratificirati, sprejeti ali drugače odobriti vsaj 16. držav podpisnic, Slovenija pa je 15. država na spisku držav, ki so ga ratificirale.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
