(okrožno sodišče) Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero je zahtevala, da se zakonska zveza razveže, mladoletna otroka zaupata v varstvo in vzgojo materi, da se tožencu naloži plačilo preživnine ter da se določijo stiki med mladoletnima otrokoma in očetom. Hkrati je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se ji otroka dodelita v varstvo in vzgojo, s tožencem določijo stiki in slednjemu naloži plačilo preživnine. Toženec naj bi izvajal nad tožnico in otroki pritiske, ustvarjal naj bi negativno okolje za otroka, naj bi jim tudi grozil. Toženec za preživljanje otrok ne prispeva ničesar, tožnica pa s trudom otrokoma omogoča vse, kar potrebujeta, vendar na račun tega, da ne plačuje drugih svojih obveznosti, npr. kredit pri banki, zato je predlagala, da se tožencu naloži tudi, da prispeva za preživljanje skupnih otrok. Če so otroci tudi formalno dodeljeni v varstvo in vzgojo materi, je dolžnost plačila preživnine s strani očeta le logična posledica prve določitve.
Po določbi 411. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko sodišče med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroci na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda začasne odredbe o varstvu in vzgoji, preživljanju skupnih otrok ter o odvzemu, omejitvi in načinu izvrševanja stikov. Pri vsem mora sodišče kot vodilo ves čas upoštevati izključno najboljšo korist otrok, pri čemer je začasna odredba nujne ukrep in jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da koristi otrok terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka, to pa je takrat, če bi otroku brez začasne odredbe lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali da je prišlo do nasilja. Glede na to, da sta otroka pri tožnici le neformalno, brez kakršnegakoli pravnega naslova, med staršema pa obstoji spor o tem, komu naj bi bila zaupana v varstvo in vzgojo, je po oceni sodišča potrebno že v tej fazi postopka za začasno odredbo odločati o varstvu in vzgoji. Glede na konflikten odnos, nestrinjanje toženca, da sta otroka pri materi, je podana nevarnost, da bi to negativno vplivalo na razvoj otrok, z izdajo odredbe pa se prepreči ogroženost koristi otrok in nastanek težko nadomestljive škode za njun razvoj. Upoštevaje mnenje skrbstvenega organa je sodišče otroka začasno zaupalo v varstvo in vzgojo materi ter določilo stike z otrokoma, zavrnilo pa je predlog za plačilo preživnine. Sodišče je sicer ugotovilo, da toženec v zadnjem času ničesar ne prispeva za preživljanje otrok in celotni stroški bremenijo tožnico, vendar pa slednja ni izkazala, da je njeno premoženjsko stanje tako slabo, da plačila stroškov v zvezi s preživljanjem otrok sama ne bi zmogla do te mere, da bi bilo ogroženo njihovo preživetje in bi grozil nastanek težko nadomestljive škode za otroke in da bi bilo potrebno že v tej fazi postopka urediti tudi plačilo preživnine. Tožeča stranka bi morala kot verjetno izkazati ne le, da toženec ne prispeva ničesar za preživljanje otrok, ampak tudi, da je njihovo finančno stanje tako slabo, da njena sredstva ne zadoščajo niti do pravnomočno zaključenega postopka in bo torej v primeru, če sodišče ne bo tožencu začasno naložilo plačila preživnine, preživetje otrok ogroženo. Naložitev plačila preživnine torej ni avtomatična posledica izdaje začasne odredbe, s katero sodišče začasno uredi varstvo in vzgojo otrok.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.