Evropska komisija je, ker je menila, da določbi 15. in 23. člena zakona nista v skladu z 28. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti oziroma s sodbami Sodišča Evropskih skupnosti, zahtevala zamenjavo po njenem mnenju preveč restriktivne določbe, po kateri morajo pravne in fizične osebe pri označevanju prodajnih izdelkov potrošniku v slovenskem jeziku posredovati potrebne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka, pri tem pa lahko uporabljajo tudi splošno razumljive simbole in slike, s tako določbo, ki dopušča označevanje v potrošniku zlahka razumljivem jeziku. V Zakonu o varstvu potrošnikov z novelo ZVPot-C je bila taka uskladitev opravljena že decembra 2007 tako, da se slovenščina izrecno ne omenja, ampak je subsumirana v splošnem izrazu "jezik, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv".
Nova določba prvega odstavka 15. člena določa, da morajo biti podatki pri označevanju in predstavljanju izdelkov in storitev posredovani v slovenščini oziroma potrošniku na območju Republike Slovenije zlahka razumljivem jeziku. Tisti, ki se bojijo za obstoj slovenskega jezika, lahko v tej zahtevi čutijo tudi grožnjo. Vendar gre le za izpolnjevanje skupnih zahtev naše "širše" domovine, ker zakonodaja EU ne dopušča določitve samo enega jezika za označevanje izdelkov. Vsekakor pa je določba v tem trenutku neživljenjska, saj razen slovenščine ne obstaja drug nam vsem zlahka razumljiv jezik. Življenjski primer je bil na primer v Belgiji, kjer imajo tri uradne jezike. Prišlo je do spora, ko je podjetje s flamskega področja označilo izdelke zgolj v francoskem in nemškem jeziku.
Pri izvajanju ZJRS je prihajalo do zavestnega neizvajanja tiste določbe prvega člena, ki pravi, da v slovenščini poteka vse javno sporazumevanje. To naj bi po nekaterih razlagah veljalo tudi za tujejezične navedke v leposlovju, za tujejezična besedila skladb, predvajanih na radiu ali televiziji, za rabo latinščine v katoliškem bogoslužju (z rednimi radijskimi prenosi) in za podobne vrste javnega sporočanja. S novelo se to neskladje odpravlja. Nov četrti odstavek 2. člena določa, da zakon ne velja za jezik verskih obredov in opravil, razen izjem v tem zakonu, za jezik umetnostnih besedil. V veljavi pa ostajajo izjeme od izvzetosti, kolikor jih ZJRS vsebuje, na primer da se (24. člen) tuji filmi - ti so lahko umetnostna dela, ki so po eni od svojih značilnic uvrstljiva tudi v besedno umetnost - javno predvajajo s slovenskimi podnapisi ali pa so sinhronizirani v slovenščino.
Pristojnost za izvajanje inšpekcijskega nadzora ni bila določena ustrezno, saj navedena določba ni bila zadostna za učinkovito izvajanje inšpekcijskega nadzora nad posameznimi določbami ZJRS. Šele poseben dogovor na Inšpekcijskem svetu je pristojnosti za izvajanje inšpekcijskega nadzora nad posameznimi določbami ZJRS podrobneje opredelil. Toda delovni dogovor na ravni Inšpekcijskega sveta ni predpis. Le s predpisom pa je povsem nedvoumno podana pristojnost za izdajo odločb v inšpekcijskem in prekrškovnem postopku. To pomanjkljivost novela ureja, s spremenjenim 29. členom.
Pri izvajanju zakona se je pokazalo, da je mogoče globe izrekati le za oglaševanje samo v tujem jeziku. Manjkale so sankcije za druge kršitve 23. člena; kadar predstavitev dejavnosti ali druga oblika obveščanja javnosti na območju Republike Slovenije ni v slovenščini in če je sicer dovoljena tujejezična različica izrazno bolj poudarjena kakor slovenska. Manjkala je tudi sankcija za rabo zgolj neslovenskih lastnih imen za naselja in druge zemljepisne danosti zamejskih območij z avtohtonim slovenskim prebivalstvom.
Novela je uskladila globe z Zakonom o uvedbi eura in Zakonom o varstvu potrošnikov. Popravlja tudi neprimerna razmerja: previsoko predpisane globe za pravne osebe in občutno prenizko predpisane globe za odgovorne osebe.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
