Tožnik v svoji pritožbi na višje sodišče zahteva plačilo odškodnine od tožene stranke, ker meni, da mu je bila nezakonito odvzeta prostost s priporom v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 3. odstavek 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), da je bila tožniku odvzeta prostost zaradi njegovega lastnega protipravnega ravnanja. Tožnik se zoper to odločitev pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga naj njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik meni, da je ocena sodišča prve stopnje, da je sam z nedopustnim ravnanjem povzročil odvzem prostosti, nepravilna, kot tudi ocena, da mu je bil odrejen pripor zaradi razloga begosumnosti. Tožnik navaja, da se ni imel namena izogniti kazenskemu postopku in pravi, da se je od marca 1994 do septembra 2001 nahajal v Angliji, kjer je živel pri svojem prijatelju M. L., policija naj bi bila o tem obveščena, v postopku pa naj bi dokazal, da se je v Slovenijo nameraval vrniti, ker je tu želel ustanoviti podjetje. Ker morata biti za pripor komulativno izpolnjena oba pogoja, torej utemeljeni sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje in razlog begosumnosti, meni, da mu je bil pripor odrejen neupravičeno, saj naj ne bi storil očitanega dejanja goljufije. Trdi tudi, da je dejstvo, da ni sporočil sodišču spremembe trenutnega bivališča, lahko kvečjemu razlog, da je minimalno soprispeval k nastanku škode ter opozarja, da tožencu ne gredo stroški po odvetniški traifi, saj ga v postopku ni zastopal odvetnik. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Višje sodišče meni, da pritožba ni utemeljena. Napačno je stališče tožnika, da mu pravica do odškodnine pripade takoj, ko se naknadno ugotovi, da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja. 1. odstavek 542. člena ZKP določa, da pravica do povrnitve škode pripade tistemu, ki je bil v priporu, ni pa bil zoper njega uveden kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena. Vendar pa ta pravica ne pripade tistemu, ki mu je bila s svojim nedovoljenim ravnanjem odvzeta prostost. Sodišče obtožencu ni moglo vročiti obtožnice drugače kot ob prijetju 19.9.2001, pošiljka se je namreč prej vrnila z oznako preseljen in tožnik za sodišče ni bil dosegljiv. Sodiše prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik zavedal dejstva, da mora sodišču sporočiti spremembo bivališča, na kar je bil opozorjen že 17.6.1993, ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, opozorjen pa je bil tudi na posledice, če ne bo ravnal tako in da bo zoper njega odrejen pripor.
Sodišče višje stopnje je mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno dokazalo, da tožnik ni obvestil sodišča o spremembi svojega bivališča in je tako oviral potek kazenskega postopka. Zanj je bil pravilno odrejen pripor. S tem pa je tudi izgubil pravico do odškodnine, saj je sam protipravno ravnal. Odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Neutemeljena je tudi pritožba tožnika glede stroškov, saj so po 1. odstavku 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu stroški zastopanja državnega pravobranilstva v stroških pred sodišči in upravnimi organi obračunani po tarifi o odvetniških storitvah.
Višje sodišče je tako ugotovilo, da ne obstajajo razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodno odločbo sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi neuspele pritožbe mora tožeča stranka sama kriti svoje stroške.
Pripravila: Petra Dolinšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
