K. Peśla je decembra 2003 s pridobitvijo naziva magister končal univerzitetni študij na pravni fakulteti univerze na Poljskem, januarja 2005 pa mu je univerza v Frankfurtu na Odri v Nemčiji – kjer je od leta 1998 študiral istočasno kot na Poljskem – podelila akademski naziv „Master of German and Polish Law“ in februarja 2005 akademski naslov „Bachelor of German and Polish Law“.
Ko je Peśla novembra 2005 vložil prošnjo za sprejem za pripravnika za pravniške poklice dežele Mecklenburg-Vorpommern, je nemško pravosodno ministrstvo le-to zavrnilo ter ga povabilo k pristopu preizkusa usposobljenosti.
Na takšno odločbo se je Peśla pritožil, nemško sodišče pa je postopek prekinilo ter na Sodišče Evropskih skupnosti naslovilo predhodno vprašanje in sicer katero znanje se vzame kot merilo pri presoji, ali ima vlagatelj prošnje ustrezno raven znanja za neposredni sprejem za pripravnika za pravniške poklice, ne da bi opravil s tem namenom določene izpite.
Sodišče ES v zadevi C-345/08 uvodoma ugotovilo, da se pravniki pripravniki obravnavajo kot delavci v smislu 39. člena ES, saj opravljajo dejansko in resnično dejavnost v zaposlitvenem razmerju (glej npr. primer C-109/04). Od njih se namreč zahteva, da v praksi pri svojem pripravništvu uporabijo znanje, ki so ga pridobili med študijem, za to pa dobijo plačo v obliki mesečne podpore.
Prav tako je pripravništvo, ki ga določajo nemški predpisi, usposabljanje in je nujen predpogoj za dostop do, med drugim, poklica odvetnika v Nemčiji. Čeprav lahko države članice določajo pogoje za dostop do nekega poklica, pa ne smejo neupravičeno ovirati dejanskega izvrševanja temeljnih svoboščin. Kot take se štejejo predpisi, s katerimi so določeni nacionalni pogoji za kvalifikacije in ki ne upoštevajo znanj in kvalifikacij, ki jih je zainteresirana oseba že pridobila v drugi državi članici.
Organi države članice morajo tako pri preučitvi prošnje državljana druge države članice za dostop do praktičnega usposabljanja – da bi ta pozneje lahko opravljal reguliran poklic – upoštevati poklicno kvalifikacijo zainteresirane osebe, in sicer tako, da najprej primerjajo kvalifikacijo, ki jo potrjujejo njegove diplome, potrdila in drugi nazivi ter upoštevne poklicne izkušnje, in poklicno kvalifikacijo, ki jo zahteva nacionalna zakonodaja. Ta preizkus mora organom države članice omogočiti, da se objektivno prepričajo, da tuja diploma potrjuje, da ima tisti, ki jo je pridobil, vsaj enakovredna, če že ne enaka znanja in kvalifikacije, kot so tista, ki jih potrjuje nacionalna diploma. Pri preizkusu morajo pristojni organi do določene mere upoštevati razliko glede nacionalnega pravnega reda, vendar morajo pri tem kot merilo upoštevati tiste kvalifikacije, ki se zahtevajo v državi članici, kjer kandidat prosi za sprejem v pripravništvo. Drugačno ravnanje bi namreč v skrajnem primeru lahko pomenilo, da lahko kandidat pristopi k opravljanju pripravništva, ne da bi imel kakršno koli znanje o nemškem pravu in nemškem jeziku.
Če ta primerjalni preizkus diplom privede do ugotovitve, da znanja in kvalifikacije, ki jih potrjuje tuja diploma, ustrezajo znanjem, ki se zahtevajo z nacionalnimi določbami, mora država članica priznati, da ta diploma izpolnjuje pogoje, ki jih določajo te določbe. Če pa je ugotovljeno, da le delno ustrezajo zahtevanim znanjem in kvalifikacijam, se lahko zahteva, da zainteresirana oseba dokaže, da je pridobila manjkajoča znanja in kvalifikacije. Sodišče ES je pri tem dodalo, da lahko država članica kandidata na podlagi dokazil oprosti opravljanja celotnega preverjanja znanj (možnost delnega priznanja znanj) , prav tako pa lahko omili zahtevane kvalifikacije.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.