Tožeči stranki se z izpodbijano odločbo, v ponovnem postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davčnih obveznosti od 1. 1. 1998 dalje, ugotovi plačilo davka od osebnih prejemkov, plačilo prispevkov iz plač in na plače, plačilo davka od dobička za leto 1997, 1998 in 1999 ter plačilo predpisanih zamudnih obresti od premalo plačanih davkov in prispevkov ter obenem dovoli vračilo preveč plačanega davka od dobička za leto 1997, 1998, 1999 in 2000. Po ugotovitvah inšpekcije je tožnik v letih od 1997 do 2001 z osmimi zaposlenimi sklenil pogodbe za prodajo osebnih vozil v službene in privatne namene, terjatve iz teh pogodb pa evidentiral kot dane blagovne kredite. Po minimalni uporabi vozila v službene namene - tri leta - so zaposleni avto lahko odkupili po nižji ceni od nabavne.
Podjetje se je na tako odločitev davčnega organa na drugi stopnji pritožilo, vendar je sodišče tožbene navedbe kot neutemeljene zavrnilo:
Na podlagi zbranih podatkov, zlasti ob upoštevanju internega pravilnika podjetja in kreditnih pogodb, razlika v ceni vozil ni enaka vrednosti bremen, ki so jih nosili kupci po sklenjeni pogodbi ter so bili zato s prodajo vozil po nižji ceni od nabavne, zaposlenim dejansko izplačani drugi prejemki iz delovnega razmerja. Res je sicer delodajalec dolžan zagotoviti zaposlenim delovna sredstva, vendar je pri tem poudarek na delovna, kar pomeni, da se omenjena dolžnost delodajalca nikakor ne nanaša na zagotavljanje sredstev, ki služijo (tudi) za zasebne namene. Še posebej to velja za sredstva, kakršna so osebna vozila, ki so prvenstveno namenjena za osebno rabo. Breme uporabe vozil za potrebe družbe oziroma ocenjena vrednost vozil pa je, kot sledi iz mnenja izvedenca, ugotovljena izključno z upoštevanjem stroškov amortizacije za delež uporabe vozil v službene namene. V tej zvezi pa je ugotovljeno kot nesporno, da se je kupcem vozil za službene vožnje priznavala kilometrina. Kilometrina po veljavni Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja vključuje povračilo stroškov amortizacije vozila. Ureditev v tem pogledu ni bila nikoli sporna, zato sklicevanje tožeče stranke na odločbe Ustavnega sodišča v tej zvezi ni relevantno. To pa pomeni, da so se kupcem vozil na ta način povrnili tudi stroški amortizacije, to pa v nadaljevanju pomeni, da se jim je na ta način povrnilo tudi zatrjevano breme uporabe vozil, ki naj bi se jim po zatrjevanju tožeče stranke sicer priznalo v obliki popusta na prodane avtomobile.
Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da pri obravnavani razliki v ceni sploh ne gre za prejemek. Relevanten za odločitev je namreč prejemek v davčnem smislu in ne prejemek, kot ga opredeljuje Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGD), na katero se sklicuje tožnik v tožbi. Prejemek v davčnem smislu pa je, kot pravilno navaja že davčni organ, lahko izplačan tudi v naravi, v konkretnem primeru preko vrednosti oziroma razlike v vrednosti vozila.
Pri znižanju cene ne gre za popust ter posledično za stimulacijo in boniteto iz 3. točke 17. člena ZDoh. Knjiženje kupljenih vozil v poslovnih knjigah pri tem ni odločilno. Bistvena je vsebina posla. V tem pogledu pa tožeča stranka sama pove, da ne gre za trgovsko blago, saj ni bilo namenjeno prodaji ter doseganju prihodkov iz tega naslova, temveč "ekonomsko optimizirani rešitvi projekta tožeče stranke za rešitev njegove potrebe po voznem parku vodilnih managerjev". Razlika med prodajno in nabavno vrednostjo vozil predstavlja osebni prejemek zaposlenih in se tako obravnava tudi z vidika obračunanja davkov in prispevkov.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
