Prodajalec je podal tožbeni zahtevek zoper kupca nepremičnine za plačilo zneska, ki ga je na podlagi davčne odločbe moral plačal iz naslova davka na promet z nepremičninami, čeprav sta s kupcem v pogodbi o prodaji nepremičnine določila, da stroške davka na kapitalski dobiček zaradi prodaje nosi kupec.
Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožniku in toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati zahtevani znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper to sodbo se je brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka (kupec), ki je predlagala razveljavitev sodbe ali njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka. Po njenih navedbah je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno uporabilo materialno pravo in se ni potrudilo ugotoviti dejanskega stanja. Posebej je poudarila, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti zgolj določbi 1. in 2. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ).
Navedla je še, da pogodbe, ki jo je na željo in zahtevo nepremičninske družbe sestavila odvetnica tožnika, ni mogla usklajevati, ob tem pa je tožnikov pooblaščenec (nepremičninski posrednik) ves čas zatrjeval, da ne bo davka, temveč le stroški odmere. Odvetnica je po prepričanju tožene stranke s takšnim ravnanjem kršila odvetniški kodeks, nepošteno pa je bilo tudi ravnanje nepremičninskega posrednika. V primeru, da je določba pogodbe nejasna, pa bi jo bilo treba razlagati v korist druge stranke, torej tožene stranke.
Tožena stranka je menila, da stroški davka predstavljajo morebitne provizije banke, pošte, takse in kolke, stroške potrebnega časa in poti ob samem morebitnem plačilu davka. Nikoli tudi ni izvedela, po kakšni ocenjeni vrednosti je prodajalec pridobil nepremičnino in zato tudi ni bilo govora o višini morebitnega zneska davka na kapitalski dobiček in zaveze k plačilu nečesa, kar ni bilo definirano in znano.
V pritožbi je še navedla, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njeno zahtevo po dodatnem zaslišanju treh strank, ki so ključne priče in ki bi lahko razjasnile zadevo v pravi luči. Grajala je tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje in menila, da ni pojasnilo, zakaj izpoved njenega zakonitega zastopnika M.U. ni prepričljiva. Po njenem mnenju je v obrazložitvi sodbe napačno povzeta izpoved priče A.U. Poudarila je še, da obveznosti plačila davka na kapitalski dobiček ni nikdar pogojevala z izpolnitvijo tožnika.
Pritožbeno sodišče je v konkretnem primeru ugotovilo, da tožnik utemeljuje svoj zahtevek z dogovorom, vsebovanim v 7. členu prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki. V omenjeni določbi je zapisano, da sta stranki soglasni, da stroške davka na kapitalski dobiček zaradi prodaje nosi kupec.
Tožena stranka je pravilno menila, da besedilo 7. člena pogodbe ni takšno, da bi terjalo razlago, ampak ga je v skladu z določbo 1. odstavka 82. člena OZ treba uporabiti tako, kot se glasi. Glasi pa se tako, da mora davek plačati tožena stranka. Njena razlaga, kaj naj pomeni besedilo “stroški davka“, je popolnoma neprepričljiva. Kot takšno jo je pravilno dokazno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Beseda stroški je v izrazu “stroški davka“ uporabljena podobno, kot se uporablja beseda znesek, npr. znesek davka na kapitalski dobiček, prav zato, ker natančnega zneska davka stranki očitno nista vedeli (kar pojasnjuje tudi sama tožena stranka).
Da je bila takšna tudi prava volja pravdnih strank, so izpovedali tožnik, nepremičninski posrednik, ki je za obe stranki posredoval pri sklenitvi pogodbe, in odvetnica, ki je pogodbo zapisala. Celo predstavnika tožene stranke, ki takšnemu zaključku nasprotujeta, pri svojih izpovedih nista bila enotna. Prav v tej smeri je treba razumeti dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poudarilo, da izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke ni bila prepričljiva.
Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka povrniti davek na promet nepremičnin, kot se je zavezala s pogodbo z 10. 5. 2006, je torej pravilna. Udeleženci v obligacijskem razmerju so namreč dolžni izpolniti svojo obveznost (1. odstavek 8. člena OZ).
Pritožbene navedbe glede sestave pogodbe, njenega usklajevanja, vloge odvetnice, zavajanja tožene stranke ter določenosti obveznosti predstavljajo dejstva, ki jih je toženka navedla šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker ni navedla nobenega opravičljivega razloga, da jih ne bi mogla navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje takšnih navedb ni smelo upoštevati (1. in 3. odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), do enakih navedb v pritožbi pa se pritožbeno sodišče ne more opredeljevati.
Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka v postopku oziroma pri vložitvi odgovora na tožbo predlagala dodatno zaslišanje. Če ima tožena stranka v mislih svojo navedbo v pritožbi z 11. 7. 2008, je treba pojasniti, da mora stranka dokazne predloge podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje podane dokazne predloge pa lahko sodišče upošteva le, če jih stranka do tedaj ni mogla podati iz utemeljenih razlogov. Česa takega tožena stranka ni navedla, dokazni predlogi pa celo v pritožbi z 11. 7. 2008 niso bili popolni, saj naslovi prič niso navedeni, zato ravnanje sodišča prve stopnje, ki jih ni zaslišalo, ne predstavlja nobene kršitve določb postopka.
Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo v skladu z 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Vir: VSL sodba II Cp 1847/2009
Pripravil: Toni Tovornik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
