Čeprav sodno reševanje sporov že dolgo ni več edina možnost reševanja sporov, v Sloveniji alternative sodnim postopkom niso razširjene. Med strankami v sporu najbolj poznana je arbitraža, ki je od leta 2008 urejena v Zakonu o arbitraži (ZArbit), na ostale postopke pa se nanašajo le posamične določbe v različnih zakonih, npr. izvensodno reševanje sporov med ponudniki zavarovalniških storitev in strankami po Zakonu o zavarovalništvu (ZZavar), posredovanje inšpektorja med delavcem in delodajalcem po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) ali reševanje kolektivnih sporov na miren način po Zakonu o kolektivnih pogodbam (ZKolP).
Alternativno reševanje sporov mora biti zaradi svoje dispozitivnosti in neformalnosti zakonsko urejeno le toliko, kolikor je to nujno potrebno zaradi varstva strank, ki se spore odločijo reševati v tovrstnih postopkih. Vsem izvensodnim postopkom je skupno, da so različni od sojenja in da v njih stranke s pomočjo tretje nevtralne osebe poskušajo doseči sporazum o rešitvi njihovega spora.
Alternativno reševanje sporov skladno z ZARSS je postopek, ki ne pomeni sojenja in v katerem ena ali več tretjih nevtralnih oseb sodeluje pri reševanju spora s postopki mediacije, arbitraže, zgodnje nevtralne ocene ali drugimi podobnimi postopki (3. člen). Takšno reševanje sporov izboljšujejo dostop strank do ustreznega pravnega varstva, strankam ponujajo izbiro ustreznega postopka za reševanje spora, omogočajo pravične, hitre in sporazumne rešitve sporov, strankam in sodiščem zagotavljajo časovne in finančne prihranke ter povečujejo obseg prostovoljnih izvršitev sklenjenih sodnih ali izvensodnih poravnav ali izdanih arbitražnih odločb.
Programe alternativnega reševanja sporov so dolžna na podlagi posebnega programa uvesti vsa okrajna, okrožna, delovna in višja sodišča ter višje delovno in socialno sodišče in sicer morajo strankam obvezno omogočiti uporabo mediacije, lahko pa tudi uporabo drugih oblik alternativnega reševanja sporov (4. člen). Spori, ki se lahko rešujejo na alternativni način, so lahko bodisi iz gospodarskih, delovnih, družinskih in drugih civilnopravnih razmerij v zvezi z zahtevki, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo in se glede njih lahko poravnajo, razen če je s posebnim zakonom za posamezne od teh sporov določeno drugače.
Zakon prav tako določa, da lahko sodišče sprejme in izvaja program alternativnega reševanja sporov kot dejavnost, organizirano neposredno pri sodišču (sodišču pridružen program), ali na podlagi pogodbe z ustreznim izvajalcem alternativnega reševanja sporov (s sodiščem povezan program), eno ali več sodišča iz istega sodnega okrožja pa lahko na podlagi medsebojnega pisnega dogovora program izvajajo tudi skupaj.
V III. poglavju zakona so opredeljene skupne določbe o postopku. Tako velja, da mora sodišče strankam ponuditi možnost alternativnega reševanja spora v vsaki zadevi, razen kadar sodnik oceni, da v posamezni zadevi to ne bi bilo primerno. Na predlog strank lahko sodišče kadarkoli prekine sodni postopek in stranke napoti v postopek alternativnega reševanja spora. Navzočnost na narokih v teh postopkih je obvezna in sicer se morajo fizične osebe osebno udeležiti srečanj in narokov, pravne osebe pa morajo zagotoviti navzočnost pooblaščenca. Vročanje vabil se izvaja po pravilih pravdnega postopka, pri čemer velja, da mora pravilno vabljena stranka, ki neupravičeno ni prišla na srečanje ali narok, nasprotni stranki povrniti stroške srečanja ali naroka ter tretjim osebam plačati triurno nagradno za pripravo.
Posebne določbe v zvezi s programi mediacije se nanašajo na informativni narok (namenjen odprtemu razpravljanju o prednostih in slabostih mediacije), obvezno napotitev na mediacijo (sodišče samo na podlagi posvetovanja s strankama le-te napoti na mediacijo), sporih z državo (v sporih, kjer je stranka Republika Slovenija, mora Državno pravobranilstvo podati soglasje) in stroških (mediacija je brezplačna v družinskih in delovnopravnih sporih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v ostalih sporih - razen gospodarskih - pa bo sodišče krilo nagrado mediatorja in njegove potne stroške za prve tri ure mediacije).
Z zakonom so podrobneje opredeljeni tudi mediatorji, torej osebe, ki lahko izvajajo postopke mediacije. Ti morajo za opravljanje nalog izpolnjevati z zakonom določene pogoje (8. člen) ter biti uvrščeni na seznam mediatorjev.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
