(okrožno sodišče) Tožeča stranka je vložila tožbo, v kateri je navedla, da je dejanska lastnica nepremičnine, tožena stranka pa je zemljiškoknjižna lastnica. Glede na dolgoletno uporabo nepremičnine kot dobroverni lastniški posestnik, naj bi tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. Hkrati je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče toženi stranki prepovedalo odtujiti ali obremeniti sporno nepremičnino, saj tožena stranka izvaja postopke za prodajo nepremičnine.
Tožena stranka je izvedla že dve javni dražbi, kupec je nepremičnino izdražil, vendar pogodba še ni bila sklenjena. Predlagana začasna odredba naj bi bila nujno potrebna, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode, ki bi nastala s prodajo sporne nepremičnine dobrovernemu tretjemu, tožena stranka pa z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic, saj bi še vedno lahko sklenila pravni posel ali ponovila javno dražbo, tožeča stranka pa bi s prodajo za vedno izgubila zemljišče.
Ugotovitvena tožba ima za posledico izdajo ugotovitvene sodbe, s katero sodišče le ugotovi, ali obstaja oziroma ne obstoja določena pravica ali pravno razmerje. Zahtevek se izčrpa že s pravnomočnostjo sodbe, ne da bi bila potrebna prisilna izvršba, zato tudi izdaja zavarovalne začasne odredbe v primeru ugotovitvenega tožbenega zahtevka ni mogoča, ampak je mogoče izdati le regulacijsko začasno odredbo, za izdajo le te pa veljajo strožji pogoji, saj je skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97 potreben pri njihovi izdaji restriktiven pristop in jih je potrebno omejiti na izjemne primere, ko predlagatelj izkaže za verjetno nastanek nenadomestljive ali posebej težko nadomestljive škode (druga alineja 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)).
V primeru, da bi bila sporna nepremičnina prodana dobrovernemu tretjemu, bi sicer bila uveljavitev terjatve tožeče stranke otežena in bi ji posledično lahko nastala tudi škoda, ni pa tožeča stranka verjetno izkazala, da bi bila zanjo ta škoda tudi nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva. Pojem nenadomestljive škode je namreč potrebno razlagati restriktivno in ni vsaka škoda nujno tudi že nenadomestljiva, zato po oceni sodišča zgolj navedbe tožeče stranke o tem, da bi ji takšna škoda nastala s prodajo tretji osebi niso dovolj konkretizirane.
Grozečo težko nadomestljivo škodo je potrebno z navedbami in dokazi konkretizirati, kot tudi, da bo le ta res težko nadomestljiva oziroma nenadomestljiva. Ker regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi ostalih zatrjevanih predpostavk iz prve ali tretje alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ, je sodišče izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.