Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Do odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.
V primeru pritožnika je datum absolutnega zastaralnega roka padel med datum odločitve sodišča in datum odprave sodbe pritožniku.
Nastop pravnomočnosti pomembno vpliva na pravice obdolženca v kazenskem postopku, tudi na človekove pravice ali temeljne svoboščine. ZKP veže na pravnomočnost najpomembnejše trenutke in faze kazenskega postopka ter posledice, ki za posameznika izhajajo iz kazenskega postopka. To velja tako za tiste, ki za posameznika izhajajo iz obsodilne sodbe, kot za upravičeno pričakovanje posameznika, da je s potekom določenega časa nastopil pravni mir in da je prenehalo upravičenje države do kazenskega pregona. Pravnomočnost sodbe pomeni, da se dejanska in pravna vprašanja pojmujejo kot dokončno rešena in da je kazenski postopek končan, ker je obravnavana zadeva razsojena stvar. Zato Ustavno sodišče meni, da je zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe, v neskladju z 2. členom Ustave.
Ustavno sodišče je že odločalo o ustavnopravnem pomenu instituta absolutnega zastaranja v podobnem primeru glede prekrška z odločbo št. Up-762/03. Na to mnenje se sklicuje Ustavno sodišče tudi v tokratni obrazložitvi. Takrat je med drugim Ustavno sodišče zapisalo, da glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Ustavno sodišče meni, da iz tega stališča izhaja da mora sodišče pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave zagotoviti tudi s tem, da odločbo, s katero je bilo odločeno o pritožbi pritožnikovega zagovornika zoper prvostopenjsko odločbo, odpravi pritožniku pred pretekom absolutnega zastaralnega roka.
Splošno določbo o tem, v katerih primerih postane sodba pravnomočna, vsebuje ZKP v XIII. poglavju z naslovom "Izvršitev odločb", in sicer v prvem odstavku 129. člena. Sodbe ni mogoče več izpodbijati, če pritožba ni bila napovedana, če je potekel pritožbeni rok ali če je bila že vložena pritožba umaknjena, če jo je izdalo sodišče druge stopnje (razen v določenih primerih) ali sodišče tretje stopnje. Ustavno sodišče je mnenja, da iz vsebine prvega odstavka 129. člena ZKP izhaja, da se nanaša le na formalno pravnomočnost sodbe. Več od tega, torej drugih vidikov pravnomočnosti, kot je njen časovni nastop, pa ne ureja. Tudi z razlago določb, ki se nanašajo na izdajo in naznanitev odločb, ter z razlago določb, ki urejajo postopek s pritožbo in odločanje sodišča o pritožbi, ni mogoče ugotoviti, kdaj časovno nastopi pravnomočnost sodbe in s tem dokončnost pravnega razmerja, ki v svoji nespremenljivosti že veže sodišče in že omogoča prvo seznanitev pritožnika.
Iz načela pravne varnosti izhaja torej zahteva, da mora biti kazenski postopek oziroma kazenski pregon zoper posameznika v določenem trenutku končan in da je ta trenutek zaradi upravičenega pričakovanja posameznika o tem v zakonu jasno določen. Zato Ustavno sodišče meni, da mora ZKP jasno določiti, kdaj časovno nastopi pravnomočnost sodbe, saj na podlagi tega posameznik lahko predvidi, kdaj je kazenski pregon zoper njega končan.
Sodnik dr. Mitja Deisinger je dal odklonilno ločeno mnenje, kjer meni, da je datum seje pritožbenega senata kot čas nastopa pravnomočnosti sodbe edina mogoča razlaga po vseh razlagalnih metodah. Gre tudi za dolgoletno enotno prakso sodišč v kazenskih postopkih. Meni, da ni mogoče sprejeti trditve, da je bil s takšno prakso kršen 2. člen Ustave. Prav nasprotno, s takšnim posegom v kazenske postopke, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, ki spreminja ustaljeno sodno prakso, se kršita pravna varnost in načelo zaupanja posameznika v pravo, varovana z 2. členom Ustave.
Dr. Deisinger je zapisal, da edini dnevi, pomembni v ZKP, so dnevi izreka sodbe, odločitve senatov in vročitev odločb strankam. Odmik dneva pravnomočnosti od dneva odločitve na seji senata na dan odprave sodbe obdolžencu (pritožniku pri ustavni pritožbi) bo vnesel v kazenske postopke nesluteno zmedo, probleme in zaplete. Pri odpravi odločbe, kar pomeni na pošti oddano priporočeno pošiljko, naslovljeno na obdolženca, se dan pravnomočnosti prenese na ravnanje sodnega osebja in poštnega delavca, kar ni le nezakonito, ampak tudi protiustavno, saj na dan pravnomočnosti lahko vpliva le sodna oblast, ki jo predstavlja sodnik. Prišlo bo tudi do absurdnih situacij, ko se bo obdolženec pritožil zoper obsodilno sodbo ter s pritožbo uspel, oprostilno sodbo pa bo sodni kurir na pošti oddal po zastaranju; oproščeni obdolženec bo imel v rokah nezakonito oprostilno sodbo, še vedno bo v veljavi obsodilna sodba, šele z morebitnim izrednim pravnim sredstvom bi dosegel zavrnilno sodbo, ki pa večinoma ni enakovredna oprostilni sodbi.
V odklonilnem ločenem mnenju je torej dr. Deisinger prepričan, da je dosedanja ureditev pravnomočnosti, ki jo sprejema tako teorija kot praksa, bistveno večja garancija za pošten postopek, kot pa rešitev iz 3. točke izreka, ki določa da, do odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
