Novi zakon razveljavlja do sedaj veljaven Zakon o plačilnem prometu (ZPlaP) ter v slovenski pravni red prenaša Direktivo 2007/64/ES o plačilnih storitvah na notranjem trgu, ki velja od leta 2007 ter predvideva uskladitev nacionalnih zakonodaj najpozneje do 1. novembra letos. Z novim zakonom, tako kot z evropsko direktivo, se sledi cilju vzpostavitve enotnega plačilnega območja v EU ter enotnega območja plačil v evrih (SEPA - single euro payment area).
Zakon ureja pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje plačilnih institucij, pogoje za opravljanje plačilnih storitev v Sloveniji, pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev ter pravila glede oblikovanja in upravljanja plačilnih sistemov.
V 2. podpoglavju so opredeljeni pojmi, ki se uporabljajo v zakonu, med njimi pa so številni novi izrazi. Zakon kot novost uvaja npr. uporabnik, plačnik ali prejemnik plačila kot tudi ponudnik plačilnih storitev. Sem poleg bank sodijo še hranilnice, hranilno-kreditne službe ter plačilne institucije. Te so nadaljnja novost, ki jo uvaja zakon in so podrobno urejene v 2. poglavju zakona (19. člen), za njihovo opredelitev pa je pomembna tudi definicija plačilnih storitev.
Plačilna storitev je katera koli aktivnost, ki jo ponudnik plačilnih storitev opravlja v okviru svoje poslovne dejavnosti, sem pa štejejo (5. člen):
storitve, ki omogočajo polog in dvig gotovine na plačilni račun, ter vse aktivnosti, ko so potrebne za upravljanje tega računa, storitve, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij v breme in v dobro plačilnega računa,
storitve, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so denarna sredstva zagotovljena z odobritvijo posojila uporabniku, storitve izdajanja oziroma pridobivanja plačilnih instrumentov in storitve izvrševanja denarnih nakazil.
V primerjavi z ZPlaP novi zakon poleg transakcijskega računa ureja še plačilne račune in skupne plačilne račune. Plačilni račun (12. člen) je račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu enega ali več uporabnikov, in se uporablja za izvršitev plačilnih transakcij. Transakcijski račun (13. člen) je plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji v imenu enega ali več uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij in za druge namene, povezane z opravljanjem bančnih storitev za uporabnika, denarna sredstva na transakcijskem računu pa se štejejo kot vpogledni denarni depozit. Kot transakcijski račun se šteje tudi enotni zakladniški račun države ali samoupravne lokalne skupnosti ter račun, ki je kot podračun enotnega zakladniškega računa države ali samoupravne lokalne skupnosti odprt pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila. Skupni plačilni račun (14. člen) je plačilni račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu dveh ali več fizičnih oseb ali pravnih oseb.
Plačilne institucije (19. člen) so pravne osebe s sedežem v Sloveniji, ki imajo dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev oziroma pravne osebe s sedežem v drugi državi članici, ki ima dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija. Z uvedbo plačilnih institucij se uresničuje načelo večje konkurence na trgu opravljanja plačilnih storitev, saj se je razširil krog ponudnikov plačilnih storitev, plačilne institucije pa bodo lahko opravljale tudi druge gospodarske posle. Opozoriti velja, da plačilne institucije ne bodo smele voditi transakcijskih računov, temveč lahko vodijo le plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za izvrševanje plačilnih transakcij (12. in 13. člen), posebno pozornost pa bodo morale nameniti varstvu denarnih sredstev uporabnikov (59. člen).
V posebnem podpoglavju je urejena pogodba o plačilnih storitvah (76. člen), ki je bodisi okvirna pogodba in služi kot osnova za izvrševanje posameznih ali več zaporednih plačilnih transakcij, bodisi pogodba o izvršitvi enkratne plačilne transakcije. Ponudnik plačilnih storitev mora uporabniku pred sklenitvijo pogodbe posredovati informacije o ponudniku plačilnih storitev, pogojih za uporabo plačilne storitve, nadomestilih, obrestnih merah in menjalnih tečajih idr.
Z vidika varstva potrošnikov pomembno področje so določbe, ki urejajo spremembe pogojev okvirne pogodbe (85. člen) ter določbe o odpovedi okvirne pogodbe (87. člen), kot tudi ureditev odgovornosti ponudnika plačilnih storitev, ki je odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne transakcij ali za nepravilni izvršitev te transakcije (122. člen) ter izvensodno reševanje potrošniških sporov (218. člen).
Z zakonom so tudi določena nadomestila, ki jih uporabniku zaračunava ponudnik plačilnih storitev, urejen pa je tudi register plačilnih institucij (69. člen), ki ga vodi Banka Slovenije, register transakcijskih računov (143. člen), ki ga po novem vodi AJPES.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
