Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bil 137. člen ZKP v neskladju z Ustavo, ker ni določal predloga upravičenega tožilca za odreditev ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja in ker obdolžencu ni omogočal, da se o odreditvi tega ukrepa izjavi. Po novem se ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja med kazenskim postopkom (137. člen), ki teče zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, lahko odredi samo na predlog upravičenega tožilca in ne več po uradni dolžnosti. Zoper odreditev ukrepa lahko obdolženec v roku treh dni od prejema sklepa vloži ugovor, o katerem odloči sodišče, ki je odredilo ukrep. Ugovor ne zadrži izvršitve sklepa. Zoper odločitev sodišča o ugovoru imata obdolženec in upravičeni tožilec pravico do pritožbe po tretjem odstavku 137. člena. S spremembo 144. člena se registriranim istospolnim partnerjem omogočajo enake pravice, kakršne imajo po ZKP zunajzakonski partnerji, saj je pravni status teh oseb izenačen tudi v Kazenskem zakoniku (KZ-1). S tem pa se tudi v kazenskem postopku še v večji meri uresničuje načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in namen Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS). Po dopolnitvi prvega odstavka 160.a člena lahko državni tožilec z obveznimi navodili, strokovnimi mnenji ter predlogi za zbiranje obvestil in izvedbo preostalih ukrepov poleg policije usmerja tudi člane skupnih preiskovalnih skupin po 160.b členu ter druge pristojne državne organe in institucije s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora. Usmerja jih lahko brez pisne odredbe o ustanovitvi specializirane preiskovalne skupine, saj gre za manj zapletene zadeve, kjer začetni dogovor o dalj časa trajajočem usmerjenem delovanju navedenih organov in institucij ni potreben, državni tožilec pa oceni, da potrebuje tudi usmerjeno sodelovanje kakšnega od navedenih organov oziroma institucij. Predstojnik takega organa ali institucije pa lahko obvezno navodilo državnega tožilca zavrne. Novi drugi odstavek 160.a člena določa možnost državnega tožilstva, da v zvezi z nekaterimi konkretnimi zadevami oblikuje specializirano preiskovalno skupino. Gre predvsem za sum zahtevnih kaznivih dejanj s področij gospodarstva, organiziranega kriminala in korupcije. Navedena področja so določena primeroma, torej bo specializirano preiskovalno skupino po presoji vodje državnega tožilstva mogoče oblikovati tudi v zvezi z drugimi zahtevnimi kaznivimi dejanji. Vodja pristojnega državnega tožilstva bo lahko navedeno skupino s predstojniki posameznih navedenih organov in institucij ustanovil po uradni dolžnosti ali na pisno pobudo policije, ki se prva sreča s primerom. Skupina bo ustanovljena za vsak konkreten primer in bo sestavljena iz državnega tožilca, predstavnika policije in strokovnjakov iz drugih državnih organov in institucij, ki bodo potrebni, glede na okoliščine konkretne zadeve. Novela spreminja tudi določbe povezane z hišnim priporom. Po novem šestem odstavku 199.a člena bo policija lahko obdolžencu, ki krši sklep o hišnem priporu tako, da se nahaja zunaj v sklepu določenega kraja, in za to nima posebnega dovoljenja, vzela prostost in ga brez odlašanja privedla k preiskovalnemu sodniku. O odvzemu prostosti bo morala policija takoj obvestiti državnega tožilca, da bo lahko podal predlog za odreditev pripora, če bo le-tega treba odrediti iz drugega pripornega razloga, kot je bil odrejen hišni pripor. Ob privedbi bo moral policist preiskovalnemu sodniku sporočiti, zakaj in kdaj je bila obdolžencu vzeta prostost. Preiskovalni sodnik bo moral obdolženca najpozneje v štiriindvajsetih urah zaslišati o okoliščinah kršitve ukrepa in v tem roku tudi odločiti, ali bo zaradi ugotovljene kršitve zoper obdolženca odredil pripor. Novi 219. a člen je posledica odločbe Ustavnega sodišča, v kateri je poudarjeno, da varstvo komunikacijske zasebnosti poleg vsebine komunikacije vključuje tudi vse podatke, povezane s to komunikacijo. Zato pomenita pridobitev konkretno obravnavanih podatkov o zadnjih opravljenih in zadnjih neodgovorjenih klicih ter vpogled v vsebino sporočila SMS vpogled v vsebino in okoliščine komunikacije ter s tem poseg v pravico iz 37. člena Ustave, ki poseg v svobodo komuniciranja v drugem odstavku dopušča le pod določenimi pogoji.
Zato novi člen ureja preiskavo elektronskh naprav (telefon, telefaks, računalnik, disketa, optični mediji in spominske kartice). Namen preiskave je pridobiti podatke v elektronski obliki, npr. prometne podatke, podatke o identifikaciji uporabnikov, o vsebini komunikacije oziroma druge podatke v elektronski obliki, ki se nahajajo na navedeni napravi. Pri tem gre za poseg ne le v komunikacijsko zasebnost, ampak tudi v elektronsko zasebnost, ki ju ni mogoče varovati ločeno, zato se vsak tak poseg po prvem odstavku lahko opravi le, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in je podana verjetnost, da elektronska naprava vsebuje elektronske podatke, na podlagi katerih je mogoče osumljenca ali obdolženca identificirati, odkriti ali prijeti, ali odkriti sledove kaznivega dejanja, ki so pomembni za kazenski postopek, ali ki jih je mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku. Dokazni standard je torej tu nižji, kakor pri prikritih preiskovalnih ukrepih, saj še ne gre za osredotočen sum na točno določenega osumljenca, temveč le za utemeljene razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Nadaljnji pogoj za opravo takšne preiskave je vnaprejšnja pisna privolitev imetnika in uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost. Gre za uporabnike, ki so policiji znani in dosegljivi, torej jih bo najpogosteje moral navesti imetnik in jih opredeliti tako, da jih policija lahko brez težav najde. Če takšne vnaprejšnje pisne privolitve ni, pa je za preiskavo elektronske naprave potrebna pisna odredba sodišča, ki mora biti obrazložena, sodišče pa jo izda na predlog državnega tožilca, kakor to predpisuje zakon pri že urejenih drugih posegih v komunikacijsko zasebnost. Urejen je tudi zaseg elektronske naprave in zavarovanje podatkov v elektronski obliki (člen 223.a). Ker je novela Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) razveljavila člene ZKP, ki so omogočali postavitev zagovornika po uradni dolžnosti po tem zakonu, če ni bilo pogojev za obvezno obrambo, obdolženec pa si po svojih gmotnih razmerah ni mogel sam plačati zagovornika in če je bilo to v interesu pravičnosti, črtan tudi pravni pouk, ki se nanaša na možnost postavitve navedenega zagovornika (drugi odstavek 227. člena). Spremenjeni 265. člen med drugim določa, da se sme psihiatrični pregled obdolženca odrediti tudi, če obstaja resen dvom, da se obdolženec zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka.
Psihiatrični pregled obdolženca se tako sme odrediti, če:
nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Tretji odstavek 359. člena se črta zaradi uskladitve z določbami Kazenskega zakonika (KZ-1) in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Novela tudi določa, da zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora oz. o podaljšanju pripora, pri podaljšanju s sklepom senata vrhovnega sodišča in podaljšanju po vložitvi obtožnice, upravičenci lahko vložijo v osmih dneh od dneva, ko je bil prepis pravnomočne sodne odločbe vročen obdolžencu oziroma njegovemu zagovorniku, pri čemer ta rok teče od zadnje vročitve, kakor je določeno v četrtem odstavku 120. člena.
S tem se obdolžencu, ki je v priporu in za katerega je določena obvezna obramba, omogoča učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ki zahteva, da ima njegov zagovornik enake dejanske možnosti za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti kakor obdolženec (tretji odstavek 421. člena). Drugi odstavek 435. člena je spremenjen tako, da tudi v skrajšanem postopku o pritožbi zoper tak sklep odloča sodišče druge stopnje, saj tudi v skrajšanem postopku o obtožnem aktu pravnomočno odloči sodišče druge stopnje, s čimer je vsekakor povezano predhodno izločanje dokazov. Novela zakona začne veljati 17. oktobra 2009, Vlada RS pa mora v šestih mesecih uskladiti Uredbo o sodelovanju državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj z določbami tega zakona. Zaradi daljšega potrebnega časa za predhodne spremembe predpisov, ki urejajo delovanje policije, se določa podaljšanje roka za uveljavitev določb, ki se nanašajo na vročanje pisanj po policiji, za eno leto (1. januar 2011).
Pripravil: Toni Tovornik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
