(okrožno sodišče) Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba za nakup nepremičnine, toženec pa kljub pozivom tožnika, ni hotel skleniti prodajne pogodbe. Tožnik je zahteval, da sodišče tožencu naloži sklenitev prodajne pogodbe, saj so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, pisna predpogodba pa ga k temu zavezuje, naknadnih pisnih sprememb pa stranki nista sklenili.
Toženec je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je predpogodbo v enem izvodu sklenil, ker je tožnik zatrjeval, da jo potrebuje za začetek pridobivanja bančnega kredita. Z vsebino predpogodbe se toženec nikakor ni strinjal, vendar jo je naivno podpisal, torej v zmoti in z zvijačo tožnika, da bo kasneje sklenjena glavna pogodba z dogovorjeno vsebino. Prvi del kupnine je plačal še pred sklenitvijo predpogodbe in za to pridobil notarsko overjeno potrdilo. Šele naknadno je tožnik prišel z že sestavljeno predpogodbo in mu jo ponudil v podpis z že navedenim izgovorom. Predpogodba je preliminarna pogodba, s katero se stranke zavežejo, da bodo sklenile glavno pogodbo. Predpogodba je po 33. členu Obligacijskega zakonika (OZ) veljavna, če izpolnjuje poleg splošnih predpostavk za veljavno sklenitev pogodbe tudi bistvene sestavine glavne pogodbe ter je sklenjena v obliki, ki je predpisana za veljavnost glavne pogodbe. Pri presoji veljavnosti predpogodbe se analogno uporablja tudi 15. člen OZ o tem, da je predpogodba sklenjena, ko se stranke sporazumejo o njenih bistvenih sestavinah. Pomembno je, da si stranke želijo skleniti isto vsebino predpogodbe, saj je njihovo soglasje nujni pogoj za nastanek predpogodbe.
Toženec je tekom postopka ugovarjal ravno izjavi soglasne volje. Toženec je namreč navajal, da je predpogodbo podpisal na podlagi zvijačnega ravnanja tožnika, ki ga je spravil v zmoto s tem, ko je dejal, da podpisano predpogodbo potrebuje le zaradi pridobivanja bančnega kredita. Zato je toženec podpisal predpogodbo le, da bi ustregel tožniku, čeprav se z njeno vsebino ni strinjal. Tožnik je sam izpovedal, da so na banki res potrebovali vsaj en izvod predpogodbe in da je bila ta podpisana po plačilu prvega dela kupnine.
Da toženec sklenjene predpogodbe ni štel za pravno zavezujočo navkljub podpisu kaže tudi okoliščina, da je ustno oporekal vsebini predpogodbe, predvsem v delu glede izročitve nepremičnine še pred plačilom celotne kupnine, kar je potrdil tudi nepremičninski posrednik, ki je predpogodbo tudi sestavil. Toženec je pričakoval, da bo šele glavna pogodba tista, ki bo vsebovala njegovo pravo voljo, predpogodbi pa ni poklonil nikakršne pravne veljave, razen to, da dela tožniku uslugo pri pridobivanju bančnega kredita, čemur je sodišče verjelo. Okoliščine podpisa predpogodbe, izkazano nestrinjanje z vsebino, le en izvod in oblika potrjujejo navedbe toženca, da predpogodba ne velja, ker je ni štel za sklenjeno. Glede na navedeno je sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, navkljub sklenjeni predpogodbi in tožniku naložilo povračilo vseh pravnih stroškov tožene stranke.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
