(okrožno sodišče) Tožeča stranka je vložila tožbo in od tožene stranke kot dediča po pokojnem kreditojemalcu zahtevala vračilo posojenega zneska z obrestmi vred. Toženec kot edini dedič odgovarja za zapustnikove dolgove, tožeča stranka pa je hkrati predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče v zavarovanje tožnikove denarne terjatve toženi stranki prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnine, ki jo je podedovala.
Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženec seznanjen z dolgom pokojnega dolžnika, vendar kljub pozivom tožeče stranke dolga ni poravnal, zaradi česar je mogoče sklepati, da obstoji nevarnost, da se tožena stranka želi izogniti plačilu dolga. Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da v kolikor toženec nima namena razpolagati z obravnavano nepremičnino, predlagana začasna odredba zanj ne bo imela neugodnih posledic, tožeči stranki pa bo nudeno pravno varstvo za kasnejšo uveljavitev terjatve.
Skladno z določbo 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala in če poleg tega verjetno izkaže tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upniku ni treba izkazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo. Upnik je za verjetno izkazal obstoj same terjatve, saj je nesporno, da je pokojni dolžnik sklenil kreditno pogodbo in kredit tudi prejel, vendar ga ni vrnil.
Iz sklepa o dedovanju izhaja, da je toženec edini dedič po pokojnem dolžniku, skladno z določbo 142. člena Zakona o dedovanju (ZD) pa je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.
Dalje pa je sodišče ugotovilo, da ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da toženec s svojim aktivnim ravnanjem ogroža bodočo uveljavitev vtoževane terjatve. Zgolj na podlagi dejstva, da je toženec seznanjen z upnikovo terjatvijo, da ni zaposlen in da domnevno nima drugega premoženja za poplačilo dolga, še ni mogoče sklepati na to, da toženec ima namen ravnati oziroma razpolagati s premoženjem na način, da prepreči ali oteži morebitno bodočo prisilno uveljavitev tožnikove terjatve.
Zgolj zatrjevana hipotetična možnost, da toženec odtuji ali obremeni nepremičnino, ki jo je podedoval, ne zadošča zakonskim pogojem za izdajo začasne odredbe, enako tudi ne zaključek tožnice, da je glede na to, da toženec kljub pozivom dolga še ni plačal, kaže na njegovo izmikanje k vračilu dolga. Namreč, tudi v kolikor toženec dolga še ni plačal, to dejstvo ne more vplivati na uspešnost morebitne prisilne izterjave dolga. Ker ni verjetno izkazano, da je nepremično premoženje toženca kakorkoli ogroženo (npr. zaradi npr. prodaje izpod cene, neodplačnega razpolaganja, prezadolženosti dolžnika), po oceni sodišča tudi dejstvo, da mladoletni toženec ni zaposlen in nima drugega premoženja, samo po sebi ne more ogroziti kasnejše prisilne uveljavitve denarne terjatve.
Glede na to, da je toženec zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, pomeni vsako omejevanje izvrševanje njegovih lastniških upravičenj na nepremičnini, poseg v njegovo lastninsko pravico, kar za lastnika verjetno lahko predstavlja škodo. Prav tako pa samo po sebi tudi ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, ker je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice. Ker tožnica ni verjetno izkazala vseh zakonskih predpostavk iz 270. člena ZIZ je sodišče predlog zavrnilo.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.