Uredba ima podlago v devetem odstavku 110.e člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), kjer je določeno, da vlada predpiše vrste sanacijskih ukrepov na podlagi Priloge II Direktive 2004/35/ES. V slovenski pravni red bodo s tem prenesene zahteve Priloge II, ki vsebuje skupni okvir za izbiro najustreznejših ukrepov za sanacijo okoljske škode. Priloga I bo prenesena v slovenski pravni red s pravilnikom ministra, ki bo predpisal podrobnejša merila za ugotavljanje škodljivosti vpliva na zavarovane živalske in rastlinske in habitate.
Uredba določa vrste sanacijskih ukrepov in način izbire najustreznejših ukrepov za sanacijo okoljske škode, povzročene zavarovanim vrstam, njihovim habitatom in habitatnim tipom ter vodam ali tlom, imenovanim posebni deli okolja. Vrste sanacijskih ukrepov se delijo na ukrepe primarne, dopolnilne in kompenzacijske sanacije. Namen odreditve ukrepov je povrnitev poškodovanega posebnega dela okolja oziroma njegove zmanjšane funkcije v referenčno stanje.
Ukrepi dopolnilne sanacije se odredijo in izvajajo, če ukrepi primarne sanacije ne povrnejo stanja posebnih delov okolja ali njihovih funkcij v celoti v referenčno stanje in sta z ukrepi dopolnilne sanacije zagotovljena enako stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij na območju okoljske škode, kot je bilo njihovo stanje pred nastankom okoljske škode. Ukrepi kompenzacijske sanacije se odredijo in izvajajo, če primarna sanacija povrne stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij v njihovo prejšnje stanje počasneje in je njihov namen, da se med trajanjem obnovitvenih del na območju okoljske škode zagotavlja podobno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, kot je bilo njihovo izgubljeno stanje.
V 9. členu uredba določa, da se sanacijski ukrepi praviloma odredijo in izvajajo kot kombinacija ukrepov primarne, dopolnilne in kompenzacijske sanacije.
Ukrepe primarne sanacije je treba določiti glede na stanje poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, in sicer na podlagi ocenjevanja izvedljivosti in učinkovitosti predlaganih ukrepov primarne sanacije za:
pospešeno obnovitev v referenčno stanje in naravno obnovitev poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij.
V 12. členu je določen način analiziranja enakovrednosti habitatov, s katero se vrednotijo izgube habitatov zaradi okoljske škode ter koristi habitatom zaradi sanacijskih ukrepov z uporabo enot vrednotenja, značilnih za habitate. Z enotami vrednotenja se izraža časovna odvisnost stanja funkcij poškodovanega habitata.
Metoda denarnega vrednotenja, opredeljena v 14. členu, se uporablja za ocenjevanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, ki jih zagotavljajo ukrepi dopolnilne in kompenzacijske sanacije, če se s temi sanacijskimi ukrepi zagotavljajo drugi posebni deli okolja oziroma njihove funkcije, kot so zaradi okoljske škode poškodovani posebni deli okolja oziroma njihove funkcije.
Pri izbiri najustreznejših sanacijskih ukrepov je treba ocenjevati le razumne predloge izvedb sanacijskih ukrepov s tem, da mora izvedba vsakega sanacijskega ukrepa temeljiti na uporabi najboljših razpoložljivih postopkov in delovnih sredstev. Merila, ki jih je treba pri izbiri najustreznejših sanacijskih ukrepov upoštevati, so: vpliv na zdravje in varstvo ljudi, stroški izvedbe, verjetnost uspeha sanacije okoljske škode, stopnja preprečevanja okoljske škode v prihodnje in stopnja možnega izogibanja nenamerni spremljevalni škodi pri izvedbi sanacijskega ukrepa, koristi posebnemu delu okolja oziroma njegovim funkcijam, vključevanje socialnih, gospodarskih in kulturnih ter drugih pomembnih dejavnikov, ki so značilni za območje okoljske škode, čas, ki bo potreben za učinkovito sanacijo okoljske škode, verjetnost, da se območje okoljske škode obnovi v referenčno stanje, geografska povezava z območjem, ki je utrpelo okoljsko škodo.
V 16., 17. in 18. členu so opredeljene posebnosti, ki se nanašajo na določitev sanacijskih ukrepov v primeru okoljske škode, povzročene tlom.
K uredbi so kot njen sestavni del vključene štiri priloge. V prilogi 1 je opisan grafični prikaz primarne in kompenzacijske sanacije. V prilogi 2 so opisani poenostavljeni teoretični primeri analize enakovrednosti posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij. V prilogi 3 so opredeljene metode denarnega vrednotenja, v prilogi 4 pa potek priprave predloga sanacijskih ukrepov.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
