(okrajno sodišče) Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine, ker tožena stranka ni izvedla nujnih vzdrževalnih del na stanovanjski stavbi v solasti pravdnih strank, kljub temu, da je sodišče v nepravdnem postopku odredilo izvedbo nujnih vzdrževalnih del. Ker tožnik ni mogel koristiti stanovanja, zahteva plačilo odškodnine iz naslova stroškov obratovanja in drugih stroškov, nastalih zaradi ravnanja tožene stranke.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je stanovanjska stavba res potrebna obnove, vendar se z sanacijo, ki jo je predlagal tožnik in kasneje odredilo sodišče, toženec ne strinja. Fizično pa toženec same sanacije ni nikoli preprečeval, zato ni podan temelj zahtevka.
Tožeča stranka opira svoj zahtevek na nastanek škodnega dejstva – torej naveden nezmožnosti bivanja v svojem stanovanju zaradi nasprotovanja tožene stranke predlagani sanaciji. Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi elementi odškodninskega delikta in sicer škoda mora izvirati iz nedopustnega ali protipravnega ravnanja, obstajati mora ustrezna vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornosti povzročitelja škode. Na tožeči stranki je, da dokaže škodo, protipravno ravnanje tožene stranke in obstoj vzročne zveze med njima. Tožena stranka ima kot etažni lastnik pravico zagovarjati svoja stališča glede vzdrževanja skupnih delov in naprav. Možno je, da so si mnenja o primernosti in potrebnosti sanacije stanovanjskih stavbah tudi diametralno nasprotna, zato o poslu rednega vzdrževanja odloča večina stanovalcev po solastniških deležih. Ker je tožnik polovični lastnik, potrebne večine ni bilo mogoče doseči, ker pa naj bi bil posel nujen za vzdrževanje stvari, lahko v tem primeru (1. odstavek 28. člena Stanovanjskega zakonika (SZ) in 4. odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)) katerikoli etažni lastnik predlaga, da o izvedbi posla odloči sodišče v nepravdnem postopku. Tožeča stranka je pravne poti uporabila in je vložila predlog za izvedbo nujnih vzdrževalnih del, kar je sodišče tudi dovolilo in sanacijo je tožnik tudi izvedel. To, da se tožena stranka ni strinjala z izvedbo neusklajene sanacije ne more predstavljati nedopustnega ravnanja v smislu pravotvornega elementa odškodninske odgovornosti. Nedopustno ravnanje je podano, kadar storilec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca, tega pa toženi stranki s tem, ko naj bi nasprotovala popravilu skupnih delov stavbe, s katerimi se iz takšnih ali drugačnih razlogov ni strinjala, ne moremo naprtiti. Tudi ni mogoče trditi, da bi tožena stranka svoje pravice izvrševala na nedopusten ali škodljiv način, saj je tudi solastnica te iste stavbe in jo ravno tako zadeva nujno vzdrževanje. Tožena stranka tudi ni odgovorna za to, da je tožnik moral izpeljati sodni postopek za dovolitev nujnih del. Ker manjka osnovni element odškodninske odgovornosti, saj ni podane protipravnosti, je bilo potrebno tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
