Če se vam zdi, da nimate časa, da bi prebrali celo knjigo, si preberite vsaj nekaj poglavij. So kratka, saj gre za avtorjeve kolumne, ki jih s to knjigo zaokroža v celoto. Prepričan sem, da boste že po nekaj prebranih poglavjih začutili močno in spodbudno energijo, ki jo izžareva Anton Tomažič, dipl. iur., uspešen podjetnik, človek z bogato življenjsko izkušnjo in z veliko željo soustvarjati družbeno prihodnost. Morda se vam bo avtorjevo navdušenje nad razvojem človeškega duha, njegovo snovanje vizionarskih projektov ter mestoma tudi trdo opisovanje podjetniškega poklica zazdelo nerealistično, vas navdalo s skepso ali celo nekoliko odbilo. V tem primeru vam še posebej priporočam, da knjige ne odložite, pač pa se ob njej izprašajte, zakaj ne morete biti nad svojimi potenciali in nad življenjem tako navdušeni, kot avtor. 
Če ste iz drugačnega testa, polni idej in podjetniških načrtov, potem je lahko za vas Velika priložnost še posebej dobrodošlo in koristno branje. Avtorjevo navdušenje nad znanjem in poslovno pobudo ter njegove raznovrstne ideje – od e-demokracije do nepremočljivih knjig (domiselno in duhovito!), od razvoja umetne inteligence do pospeševanja razvoja vetrne energije – vas bodo zagotovo vzpodbudile tudi k oblikovanju lastnih stališč in idej. Knjiga vas utegne motivirati za podjetniške podvige, lahko jo skušate prebrati za sprostitev, ali jo doživite kot intelektualni izziv. (Ob vsem tem je knjiga tudi odlično oblikovana, pri čemer jo še posebej lepo poživljajo slikovite fotografije).
Z intelektualnega vidika nas lahko npr. vznemiri avtorjeva napoved, da je od zloma komunizma dalje očitno, da bo na planetu prevladala demokracija, številni skupni problemi (globalno ogrevanje, pomanjkanje energetskih virov itd.) pa naj bi večino držav prisilili h konstruktivnemu sodelovanju (str. 15). Osebno se sprašujem, ali ni morebiti planet prav zaradi teh skupnih problemov pred resno nevarnostjo političnih, ekonomskih in morebiti celo vojaških konfliktov, v katere lahko vodi že zgolj večje pomanjkanje materialnih dobrin kot so voda, plin, nafta ali hrana. Da o pomanjkanju nematerialnih dobrin, kot so sočutje in solidarnost, sploh ne govorim. Le močno upam, da se avtor ne moti.
Prav tako se lahko vprašamo, ali je ugotovitev, da lahko danes s pomočjo interneta vsakdo napiše, izda in prodaja svojo knjigo res tako navdušujoča, kot jo v knjigi predstavlja avtor? Ali je pravi njegov nasvet, da naj vsakdo, ki ima dar za pisanje, izkoristi možnost nastopanja v blogih? In kaj pomeni njegova ugotovitev, da ima vsak človek v sebi skritega genija? (str. 97-100) Vse te avtorjeve misli, ki jih tu postavljam v vprašalno obliko, cenim, saj so mišljene kot iskrena spodbuda slehernemu posamezniku, da svobodno izrazi svoja razmišljanja in ideje, v besedi ali sliki. Toda ob tem se sprašujem, ali ni nekoliko nevarno ljudi pretirano spodbujati k tovrstni izraznosti in ustvarjalnosti. Ko namreč prebiram bloge k slovenskim časopisnim člankom ugotavljam, da se tam ne izražajo geniji, pač pa večinoma primitivci. Vsi vemo, da je internet v intelektualnem, estetskem, moralnem in drugih pogledih po eni strani velika pridobitev, po drugi strani pa tudi oblika onesnaževanja. Pa vendar, avtorjeve spodbudne besede so na mestu. Le, da se mora vsakdo pri takšni skorajda neomejeni ponudbi močno varovati pred samim seboj, pred svojimi negativnimi skušnjavami in strastmi. Ali se sploh zavedamo, kako zahtevna in težka naloga je to? Zelo veliko intelektualne, emocionalne in še kakšne inteligence je namreč potrebno, da nas skušnjave, ki nam jih ponuja internet, ne zapeljejo v negativno mišljenje, čutenje in delovanje.
Ena izmed osrednjih tematik je umetna inteligenca. Avtor pojasnjuje, da je leta 2008 v Sloveniji organiziral odmevno mednarodno konferenco, na kateri je s svojimi sodelavci iz družbe AI-in-Law Future Tehnologies Inc. kakim 400 udeležencem iz Slovenije ter drugih držav predstavil izvirne ideje s tega področja, oziroma s področja pravne informatike. Pri tem me pomirja dejstvo, da se avtor ob svojem vizionarstvu v zvezi z umetno inteligenco zaveda, da ostaja v pravu človeški dejavnik, kljub še tako naprednim strojem, nepogrešljiv. Tudi sam se zavedam, da je ustvarjanje, raziskovanje in uporaba t.i. umetne inteligence neizogiben proces, vendar pa sem pri tem prepričan, da prava ne moremo in ne smemo oropati njegove človečnosti (humanosti), ki jo je v svetu že tako ali tako premalo.
Veliko je še zanimivih tem, zaradi katerih je knjiga vredna branja. Zakaj je omejitev le v naši iznajdljivosti, kako zaslužiti prvi milijon, kako v eni minuti pritegniti investitorja, kako prodati za milijon dolarjev ljubezenskih pisem, zakaj je znanje ekonomska kategorija, kaj bo jutri najbolj perspektivno, zakaj je neprijetna resnica velik izziv, kakšen je tipičen slovenski turist, zakaj so državne subvencije škodljive, kje je velika priložnost v gospodarski krizi… - vse te in druge teme poglavij so vredne premisleka. Prav domiselne pa so tudi avtorjeve »avtozapovedi«, ki so navedene na koncu knjige.
Verjetno nihče, ki si tu in tam ne postavi vsaj nekaj samozapovedi (zelo koristno si jih je tudi zapisati!), ne stori dovolj za svoj samorazvoj. Izjema so le ljudje na zelo visoki razvojni stopnji. Vsi ostali smrtniki si moramo tu in tam oblikovati in zabeležiti vodila, po katerih se nato trudimo ravnati v zasebnem in poklicnem življenju. Včasih si tako zamislimo in zapišemo, da moramo biti bolj delovno zagnani, manj opravljivi, zmernejši pri prehranjevanju, odločnejši pri odpravljanju kajenja ali drugih slabih navad itd. Seveda vodilom nikoli ne uspemo slediti v celoti. Toda brez njih nam gre praviloma še slabše, saj nimamo jasno opredeljenih življenjskih ciljev. To pomembno misel zapiše tudi avtor: »Kdor ne napreduje, nazaduje«.
Med avtorjevimi 10 samozapovedmi naj tu omenim le eno. Takole se glasi: »Delaj, kar te veseli. Če boš kdaj ugotovil, da že en mesec delaš samo to, kar te ne veseli, takoj zamenjaj delo(vno mesto) ali zaposlitev.« Gre za pomembno in odločno, a hkrati nekako spolzko (»tricky«) samozapoved, ki lahko sproži močno samoobrambno ali napadalno reakcijo. Marsikdo utegne namreč ob njej pomisliti: »Lahko je srečnežu takole govoriti. Le koliko ljudi pa lahko dela zgolj ali pretežno tisto, kar jih veseli?«
Ta avtorjeva samozapoved je izvrsten test za presojo stanja našega duha. Sili nas v (pre)izpraševanje o lastnih željah, ciljih in pogumu. Ali smo se s svojim delom morebiti ujeli v začarani krog, ki nas utesnjuje, vendar iz njega ne znamo izstopiti? Ali nas naše dejavnosti v večji meri veselijo (osrečujejo), ali ne? Ali vidimo v njih pravi smisel? Ali si sploh upamo zastaviti in iskreno odgovoriti na ta in podobna vprašanja?
Knjiga Velika priložnost nas na vse načine vodi k razmišljanju. Četudi bi jo morebiti želeli prebrati zgolj ležerno, za sprostitev, ob njej skorajda ne moremo ostati ravnodušni ter miselno in emocionalno neaktivni. In če nekako strnem te svoje misli, lahko rečem, da nam avtor vseskozi in na različne načine pripoveduje predvsem dvoje: prvič, da smo ljudje kot svobodni duhovi sposobni premag(ov)ati številne prepreke, in drugič, da v poklicu ne uspe vsakomur, vendar pa nikakor ne more uspeti nikomur, ki v svoj uspeh resnično ne verjame in zanj tudi nekaj ne stori.
Prof. dr. Miro Cerar
miro.cerar@pf.uni-lj.si
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
