Načelo zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države (2. člen ustave) posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Z novelo OZ-A se je pravni položaj dolžnikov spremenil tako, da znesek zamudnih obresti odslej po višini ni več omejen z vsoto zapadlih in neplačanih zamudnih obresti; te tečejo, dokler traja zamuda, torej do plačila. Po presoji ustavnega sodišča je takšna sprememba pravila o teku zamudnih obresti v splošnem in javnem interesu.
OZ je v 376. členu določil, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obveznosti doseže glavnico. Glede na umestitev določbe v zakonu ne more biti dvoma, da je določba veljala tako za zamudne kot za pogodbene obresti (glej odločbo ustavnega sodišča št. U-I-267/06):
Z odločbo št. U-I-267/06 je ustavno sodišče odločilo, da 376. člen OZ ni v neskladju z ustavo. Učinke pravila ne ultra alterum tantum je treba presojati v kontekstu celotne ureditve zamudnih in pogodbenih obresti. Kljub temu, da velja za obe vrsti obresti, to pravilo v kombinaciji z drugimi zakonskimi določbami v enem in drugem primeru učinkuje različno. Ker gre za dva različna instituta, velja različna ureditev.
Takšna določba je bila glede na dotedanjo ureditev zamudnih obresti v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) novost, ki je na podlagi prehodne določbe 1060. člena OZ veljala le za obligacijska razmerja, ki so nastala po uveljavitvi OZ. Ustavno sodišče je prehodno določbo zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena ustave delno razveljavilo, (glej odločbo ustavnega sodišča št. U-I-300/04), tako da se je pravilo ne ultra alterum tantum uporabljalo tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ: Z odločbo št. U-I-300/04 je ustavno sodišče delno razveljavilo prehodno določbo 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico.
Z novelo OZ-A se je pravni položaj dolžnikov spremenil tako, da znesek zamudnih obresti odslej po višini ni več omejen z vsoto zapadlih in neplačanih zamudnih obresti - te tečejo, dokler traja zamuda, torej do plačila. Ustavno sodišče je moralo zato oceniti, ali so razlogi za spremembo pravnega položaja dolžnikov v splošnem, javnem interesu.
Funkcija zamudnih obresti je poleg nadomestila za uporabo tujega denarja namreč zlasti preprečevati neupravičeno rabo tujega denarja (do katere pride zaradi zamude pri plačilu) in na ta način zagotavljati plačilno disciplino, ki je nujna za varnost pravnega prometa in za učinkovito delovanje trga. Da bi zamudne obresti lahko učinkovito opravljale to svojo vlogo, mora biti pravna ureditev takšna, da se dolžniku ne splača zamujati s plačilom. To funkcijo naj bi nova ureditev opravljala učinkoviteje od prejšnje, ko so zamudne obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih zamudnih obresti dosegla glavnico, zaradi česar dolžnik (lahko) ni bil več stimuliran za vračilo dolga.
Po oceni ustavnega sodišča je takšna sprememba pravila o teku zamudnih obresti v splošnem in javnem interesu. Plačilni disciplini in učinkom, ki jih ima na delovanje trga, je nedvomno treba dati prednost pred "pričakovanimi pravicami" dolžnikov, da jim zamudnih obresti, ko bo vsota zapadlih in neplačanih zamudnih obresti dosegla glavnico, kljub še trajajoči zamudi ne bo treba več plačevati.
Kljub črtanju pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti, OZ že samo glede zamudnih obresti zagotavlja uresničevanje načela enake vrednosti dajatev tudi prek drugih institutov (npr. s prepovedjo obrestnih obresti v 375. členu in z domnevo oderuških obresti v 377. členu OZ).
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
