(okrajno sodišče, višje sodišče) Tožeča stranka je zahtevala vračilo posojila na podlagi posojilne pogodbe, s katero sta pogodbeni stranki na novo uredili svoje posojilno razmerje iz predhodnih pogodb in določili nov znesek za vračilo, čeprav posojilo po tej pogodbi ni bilo izročeno. Sodišče je ocenilo, da je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka pomembna le presoja veljavnosti pogodbe, ki predstavlja pravno in dejansko podlago zahtevka, ni pa se spuščalo v presojo predhodnih pogodb in zahtevku ugodilo.
Tožena stranka je v pritožbi navajala, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora, da so prejšnje posojilne pogodbe, ki so bile podlaga za sklenitev sporne pogodbe, v obrestnem delu oderuške. Sodišče je štelo, da to ni pomembno in da je potrebno presojati le morebitne nične določbe nove pogodbe, ki je podlaga zahtevku. Nova posojilna pogodba je bila očitno sklenjena z namenom prikrivanja oderuških obresti iz prejšnjih posojilnih pogodb. Ta okoliščina je bistvenega pomena pri presoji veljavnosti nove pogodbe, saj je vezana na veljavnost terjatve iz predhodnih posojilnih pogodb in sicer v celoti ali pa delno najmanj v znesku, ki presega še dovoljeno višino pogodbenih obresti.
Sodišče prve stopnje je navedeni pravni posel, na podlagi katerega tožnik zahteva plačilo vtoževanega zneska, ocenilo kot fiktiven. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, saj ni šlo za posojilo glede na nesporno dejstvo, da toženec na podlagi te pogodbe ni prejel denarja. Navidezna pogodba med strankama nima učinka, pač pa velja druga pogodba, če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo in so izpolnjeni pogoji za veljavnost te druge pogodbe (1. in 2. odstavek 50. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)). Toženec je s tem, ko je podpisal sporno posojilo pogodbo, ni pa prejel posojila, dejansko pripoznal dolg. Pogodba o pripoznavi dolga pa ne predstavlja samostojno urejenega tipa pogodbe.
Obligacijski zakonik (OZ) pripoznavo dolga ureja predvsem v zvezi z zastaranjem, saj se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (1. odstavek 364. člen OZ). V obravnavani zadevi pa je pripoznava dolga izjavovoljno dejanje obeh strank, ki izpolnjuje prvine pogodbe. Po naravi stvari ima pogodba o pripoznavi dolga največkrat prvine novacije (323. člen OZ in naslednji) ter poravnave (1050. člen in naslednji). V obravnavani zadevi sta se stranki s sklenitvijo sporne pogodbe sporazumeli o novi glavnici, novem načinu obrestovanja in novem načinu odplačevanja, pri čemer ta pogodba ne obstaja poleg prejšnjih, temveč namesto njih.
Po oceni pritožbenega sodišča je potrebno pogodbo presojati po določbah OZ o novaciji, presoditi pa je potrebno, ali je prenovitev veljavna. Sodišče prve stopnje pri presoji spornega razmerja ni upoštevalo določbe 1. odstavka 326. člena OZ, po kateri je prenovitev brez učnika, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila, pri čemer ni pomembno, kakšen je ničnostni razlog. Če ničnost v trenutku sklepanja novacijske pogodbe ni bila ugotovljena, lahko vsakdo, ki ima pravni interes, zahteva ugotovitev ničnosti obstoječe obveznosti ne glede na to, da je bila sklenjena novacijska pogodba.
Toženec je zatrjeval, da je bil obrestni del prejšnje obveznosti po posojilnih pogodbah ničen, saj naj bi tožnik obračunaval oderuške obresti, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Po oceni pritožbenega sodišča je potrebno ugotoviti, ali je bila prejšnja obveznost nična, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
