(delovno sodišče, višje delovno in socialno sodišče) Tožeča stranka je s tožbo pred delovnim sodiščem zahtevala, da ji tožena stranka kot delodajalec izplača vse oddelane ure, ki še niso bile izplačane. Tožnik je vodil svojo evidenco delovnih ur in na podlagi le te je vložil tožbo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je tožnikova evidenca opravljenih ur popolnoma neverodostojna, saj gre za zasebno listino, iz katere izhajajo podatki, ki so v popolnem nasprotju s podatki uradnih evidenc tožene stranke.
Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da si evidenci opravljenih ur, ki sta jih predložili pravdni stranki, bistveno razlikujeta. Tožnik na evidence toženke ni podal konkretnih pripomb in ni ponudil nobenih nasprotnih dokazov, da bi jih ovrgel, npr. po pribavi potnih nalogov za opravljene vožnje, tahogramske vložke ali plan izrabe delovnega časa.
Ker se tožnik ni odzval vabilu za zaslišanje na naroku, je sodišče odločilo na podlagi zbranih dokazov in prišlo do zaključka, da ni dokazano, da bi tožnik opravil zatrjevano število delovnih ur, ker edini dokaz, ki ga je v tej smeri ponudil (njegove lastne evidence) ni podkrepljen s prevozno dokumentacijo o opravljenih vožnjah. Toženka je tožnikovim evidencam odrekala verodostojnost in ponudila evidence, ki jih mora sama voditi zaradi obračuna plač.
Sodišče je ugotovilo, da je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno, sodišče samo pa nima pooblastil v zakonu, da bi izvajalo dokaze mimo dokaznih predlog strank, razen v primeru 3. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da se prepreči razpolaganje strank v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.
Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da bi moralo sodišče v vsakem primeru ugotoviti, katera evidenca opravljenih ur je pravilna. Opozarja, da so bile ključne listine pri toženi stranki, vendar so kljub tožnikovim zahtevam te listine zanj nedosegljive, zaradi česar bi morala te listine, na katere sodišče opira svojo odločitev, predložiti tožena stranka.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da nima pooblastil v zakonu za izvajanje dokazov mimo dokaznih predlogov strank. ZDSS-1, ki določa pravila postopka, po katerih delovna in socialna sodišča odločajo v delovnih in socialnih sporih (1. člen), namreč v 34. členu (preiskovalno načelo) sodišču omogoča, da če po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.
Ker je v konkretni zadevi že sodišče prve stopnje samo ugotovilo, dejansko stanje ni popolnoma razjasnjeno, bi moralo to določbo ZDSS-1 uporabiti in od toženke zahtevati predložitev plačilnih list za preostalo vtoževano obdobje ter izvesti ostale za odločitev relevantne dokaze, ki bi omogočili razjasnitev dejanskega stanja. ZDSS-1 v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nepravilnosti mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. To pa v konkretnem primeru ni mogoče, saj je ostalo dejansko stanje glede odločilnih dejstev povsem nerazjasnjeno in jo je zaradi tega pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Sodišče prve stopnje bo moralo po uradni dolžnosti izvesti dokaze za ugotovitev, ali so bile tožniku plačane vse oddelane ure in šele nato v zadevi ponovno odločiti.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
