Prvi odstavek 62. člena ZZRZI, po katerem so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev, t.i. kvota, naj bi posegal v pravico teh delodajalcev do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena ustave.
Omenjeni odstavek, naj bi uvajal neenakost, saj bi bili dolžni zaposlovati invalide in plačevati prispevek po prvem odstavku 65. člena ZZRZI le delodajalci, ki zaposlujejo več kot 20 delavcev. To naj bi bila neenakost na trgu. Z uvajanjem neenakosti naj bi bila kršena načelo pravne države (2. člen ustave) in drugi odstavek 14. člena ustave. ZZRZI naj bi sicer uvajal tudi finančne spodbude (67. člen) in oprostitve plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (drugi odstavek 74. člena), ki naj bi jih bili lahko deležni tudi "manjši delodajalci". Tudi to naj bi bila "svojevrstna" neenakost.
Izpodbijana določba naj bi ustvarjala tudi položaj nelojalne konkurence, saj naj delodajalcem, ki zaposlujejo manj kot 20 delavcev, tega prispevka ne bi bilo treba plačevati, zato naj bi bili na trgu v konkurenčno ugodnejšem položaju kot delodajalci, ki zaposlujejo več kot 20 delavcev. Kriterij 20-tih zaposlenih naj bi bil sam po sebi neupravičen, če ni kombiniran s kriterijem dejavnosti, s katero se gospodarski subjekt ukvarja. Število zaposlenih kot edini kriterij, naj ne ni bil upravičen kriterij za razlikovanje.
Zakonodajalec je predvidel različno ureditev za večje in manjše delodajalce. Razlikovalni znak za opisano ločevanje je število zaposlenih delavcev. Kriterij števila zaposlenih je uveljavljen kriterij razlikovanja na področju gospodarskih in tudi negospodarskih dejavnosti, ki kaže na dejanske razlike med delodajalci. Zato uporabi tega kriterija pri ureditvi kvotnega sistema ni mogoče očitati arbitrarnosti. Zakonodajalec v odgovoru na pobudo navaja, da obstajajo v obravnavanem primeru stvarno utemeljeni razlogi za to, da za majhne delodajalce, tj. za delodajalce z manj kot 20 zaposlenimi, ne velja obveznost zaposlovanja določene kvote invalidov. Šlo naj bi za ukrep spodbujanja oziroma olajševanja pogojev za razvoj majhnega podjetništva.
Posebej poudarja, da bi lahko takšna obveznost manjše delodajalce čezmerno obremenila in bistveno zmanjšala njihovo konkurenčnost ter preprečevala ustanavljanje majhnih podjetij in ogrožala njihov obstoj. Tudi v drugih zakonih naj bi za delodajalce z manjšim številom zaposlenih veljala nekatera posebna pravila. Ta naj bi jih razbremenjevala določenih obveznosti, ki sicer veljajo za vse delodajalce (npr. zakon o delovnih razmerjih in zakon o gospodarskih družbah). Tudi po oceni ustavnega sodišča so takšni razlogi razumni in izhajajo iz narave stvari. Določitev meje, torej koliko delavcev mora delodajalec zaposlovati, da velja zanj obveznost zaposliti določeno število invalidov, pa sodi v polje proste presoje zakonodajalca.
Kvotni sistem zaposlovanja invalidov je le eden izmed načinov, kako doseči cilje, zaradi katerih je bil sprejet ZZRZI. Vzpodbude za zaposlovanje invalidov so drug način. Glede na namen zakona je razumljivo, da imajo pravico do teh vzpodbud vsi delodajalci, ki zaposlujejo ali želijo zaposliti invalide. Glede na očitek pa je treba dodati, da se vzpodbude ne financirajo le iz sredstev, zbranih s plačili zaradi neizpolnjevanja kvot, ampak iz različnih virov, kar je jasno opredeljeno v 79. členu ZZRZI.
Ustavno sodišče je tako ugotovilo, da je določitev kvot v javno korist in da teža posledic opisane omejitve ne posega prekomerno v pravico delodajalcev do svobode zaposlovanja.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
