(okrajno sodišče, višje sodišče) Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi motenja posesti, ker naj bi toženec motil posest stavbe s tem, ko je v zunanjo nosilno steno stavbe zvrtal luknje ter odrezal žleb za odtok meteornih voda. Sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, ker naj tožeča stranka ne bi dokazala, da je imela v posesti zunanjo steno stavbe in žleb in zato tudi ni mogla biti motena.
Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da ji kot lastnici stanovanja pripada tudi solastninska pravica na skupnih delih, posledično tudi soposest na teh delih. Tožnica se namreč ne more odpovedati solastnini na skupnih delih, zato tudi ne more izgubiti posesti na le-teh, posledično je jasno, da je imela tožeča stranka tudi posest stene in cevi, saj je po slednji tekla voda iz njene strehe in posesti ni mogoče izvrševati drugače kot tako, da se cev postavi in pusti, da voda teče. Toženec pa je ravno to spremenil in cev samovoljno odrezal. Tudi steno stanovanjske hiše, kjer ima tožnica stanovanje, je slednja nedvomno imela v posesti, toženec pa je vanjo zavrtal luknje. Tudi tokrat samovoljno, ni pa mogoče od tožeče stranke pričakovati, da bi kot soposestnica vsak dan plezala po steni, ali jo barvala, vzdrževala, da bi lahko izkazovala dejansko posest.
Ni sporno, da je tožeča stranka posestnica stavbe- stanovanja, h kateri spada žleb in zunanja stena. Stališče sodišča prve stopnje, da posedovanje hiše ne vključuje tudi posesti na žlebu, po katerem je speljana meteorna voda s strehe hiše, ki je v posesti tožnice, in posesti na zunanji steni te hiše, temveč je posest žleba in stene potrebno šele konkretno izkazovati s konkretnimi dejanji, je napačno. Dejanske oblasti nad zgradbo si namreč ni mogoče predstavljati, ne da bi ta vključevala tudi oblast nad njenimi integralnimi deli (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-243/02 z dne 6.11.2003). Tožeča stranka ima torej na žlebu in zunanji steni najmanj soposest. Če je tako, pa je seveda odločilno vprašanje, ali je tožena stranka s svojimi dejanji samovoljno spremenila ali ovirala dotedanji način rabe (35. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Zaradi napačnega pravnega stališča se sodišče prve stopnje z ostalimi predpostavkami, ki jih določa 33. člen SPZ, ni ukvarjalo. Stališče prve stopnje je tudi sicer v nasprotju s temeljnim namenom instituta posestnega varstva, to je varovanjem dejanskega stanja in še zlasti preprečevanjem samopomoči in samovolje pri uveljavljanju in ohranjanju posesti. Tako stališče pri osebi, ki samovoljno posega v posest drugega, namreč zbuja občutek, da lahko s svojimi dejanji posega v posest drugega, ne da bi se moral bati hitre in učinkovite reakcije organov, pristojnih za varovanje pravnega reda. Že iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sklep glede ugotovitve motenja posesti na stavbi razveljaviti (355. člen zakona o pravdnem postopku (ZPP)).
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
