Plača je vsota, ki jo na določena obdobja prejme zaposleni za svoje delo, sestavljena pa je iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost ter dodatkov. Plače javnih uslužbencev so urejene v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki pri urejanju plačnega sistema izhaja iz klasifikacije delovnih mest, za katera so določeni količniki v posebni tabeli (priloga zakona o sistemu plač v javnem sektorju). Ureditev plač v javni upravi torej opredeljuje plačo vsakega uradnika glede na njegov naziv.
Za delo v tujini se plače in prejemki obračunavajo skladno z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini, ki velja za javne uslužbence na diplomatskih predstavništvih, konzulatih in uradih v tujini, pripadnike Slovenske vojske na mednarodnih in drugih vojaških dolžnostih v tujini ter za druge javne uslužbence, ki so napoteni na delo v tujino. Praviloma zagotavlja plačo uradniku, ki je bil napoten v tujino, ministrstvo, ki ga je napotilo v tujino, lahko pa tudi Ministrstvo za zunanje zadeve, če imata ministrstvi med sabo sklenjen ustrezen sporazum na podlagi 15. člena Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1).
Za delo v tujini so javnim uslužbencem izplačuje t.i. devizna plača. Plača za delo v tujini je sestavljena iz osnovne plače za delo v tujini, dodatkov in dela plače za redno delovno uspešnost (6. člen), obračunavati pa se začne z dnem začetka dela v tujini. Pri določanju višine osnovne plače v posameznih državah se upoštevajo življenjski stroški v različnih državah, ki jih letno objavljajo pristojni organi Organizacije združenih narodov (7. člen), pri plači pa se upoštevajo tudi posebni delovni pogoji pri opravljanju del v predstavništvih v tujini, uporaba tujih jezikov pri izvrševanju nalog ipd.
Kot osnova za izračun devizne plače se uporablja s strani OZN določen indeks za kraj, kjer se nahaja predstavništvo (priloga 2), indeksi pa se redno usklajujejo z rastjo življenjskih stroškov. Uredba na novo opredeljuje tudi usklajevanje dodatkov, ki se usklajujejo v enakem odstotku kot nominalne osnove. Nova je tudi določba, da se plača za delo v tujini izplačuje v valuti države, v kateri javni uslužbenec dela, če pa ta valuta ni konvertibilna, pa se plača izračunava in izplačuje v konvertibilni valuti, ki jo za posamezno državo določi ministrstvo za zunanje zadeve. Način obračunavanja, poračun ter ugotavljanje razmerja med lokalno valuto in evrom natančneje določa uredba v 7. členu.
Poleg osnovne plače uslužbencu na delu v tujini pripadajo tudi dodatki, kot so npr. (8. člen uredbe):
– dodatek za oddaljenost,
– dodatek za zahtevnost dela v tujini,
– dodatek za opravljanje finančnih, varnostnih in drugih dodatnih nalog,
– dodatek za nezaposlenega partnerja,
– dodatek za nepreskrbljene otroke,
– dodatek za nevarnost,
– dodatek za pripravljenost in premestljivost
in drugi, uredba pa tudi določa višino teh dodatkov oziroma način njihovega izračuna.
Nekateri od dodatkov, kot je npr. dodatek za opravljanje varnostnih nalog, diplomatsko dejavnost, nevarnost itd. se ne izplačujejo učiteljem dopolnilnega pouka slovenščine v tujini, učiteljem slovenščine in lektorjem na tujih univerzah.
Poleg navedenega je javni uslužbenec upravičen tudi do drugih povračil in nadomestil, kot je povračilo stroškov za postrežbo, povračilo potnih in selitvenih stroškov ter stroškov reprezentance, dnevnice in drugih stroškov (22. člen). Tudi zneski teh so v nadaljevanju uredbe natančneje opredeljeni, kot novosti pa naj izpostavimo obveznost, da se javnemu uslužbencu, kateremu mednarodna civilna misija izplača dnevno nadomestilo nižjo od 80 evrov, izplača razlika do te vrednosti. Glede nekaterih povračil, kot je povračila potnih in selitvenih stroškov, stroškov za nastanitev, veljajo posebna pravila za učitelje in lektorje na tujih univerzah (npr. 26. in 32. člen).
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
