Zaradi nesreče ladje v pristanišču v Italiji sta zavarovalnici s tožbo zahtevali povrnitev zneska odškodnine od lastnice ladje britanske družbe West Tankers. Ta je podala ugovor nepristojnosti italijanskega sodišča in se pri tem sklicevala na arbitražni dogovor, hkrati pa je začela postopek pred britanskim sodiščem. Slednje je na predlog West Tankers izdalo odredbo, v kateri je v konkretni zadevi prepovedalo uporabo katerega koli drugega postopka kot arbitražnega postopka, prepovedalo pa je tudi nadaljevanje postopka v Italiji.
Zaradi pritožbe s strani zavarovalnic zoper takšno odločitev je britansko sodišče prekinilo postopek ter Sodišču ES v predhodno odločanje predložilo vprašanje o združljivosti Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.
Sodišče Evropskih skupnosti je v zadevi C-185/07 poudarilo, da čeprav se uredba št. 44/2001 navadno ne uporablja za arbitražo (tako 1. člen uredbe), lahko ima sam postopek posledice, ki škodijo polnemu učinku uredbe. Cilj predpisa je namreč poenotiti kolizijska pravila glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter zagotoviti prost pretok sodnih odločba na tem področju. Sodišče ES je dodalo, da je treba v vsakem primeru posebej preučiti, ali se za postopek uporablja uredba ter kakšne učinke bi imela prepoved začetka in nadaljevanja postopka pred sodiščem.
Čeprav je v konkretnem primeru z arbitražnim dogovorom urejeno vprašanje pristojnosti sodišča, ki izključuje pristojnost italijanskega sodišča (ki bi sicer bilo običajno pristojno za rešitev spora), bi skladno z uredbo št. 44/2001 sodišče moralo imeti možnost, da se izreče o pristojnosti. S prepovedjo začetka in nadaljevanja postopka, ki jo je določilo britansko sodišče, pa je bila italijanskemu sodišču dejansko odvzeta pravica odločati o lastni pristojnosti. Pri tem je Sodišče ES dodatno opozorilo na t.i. Bruseljsko konvencijo o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, v skladu s katero ima vsako sodišče pravico, da na podlagi pravil, ki veljajo zanj, samo odloči, ali je pristojno za reševanje spora, ki mu je predložen.
Poudariti je treba, da evropska uredba prepoveduje, razen izjemoma, da bi v postopkih v glavni stvari sodišča ene države članice nadzorovala pristojnost sodišča druge države članice. Prepoved, kot je ta v sporu, ovira sodišče druge države članice pri izvajanju njegovih pristojnosti, ki jih ima na podlagi uredbe. Sodišča imajo namreč pravico odločati o svoji pristojnosti, ravnanje, ki je temu nasprotno, pa ruši zaupanje med državami članicami glede njihovih pravnih sistemov in pravosodnih organov. Ob tem je sodišče poudarilo, da bi se lahko stranka postopku v Italiji izognila zgolj tako, da bi se v postopku sklicevala na sporazum o arbitraži.
Na podlagi navedenega je Sodišče ES zaključilo, da prepoved začetka in nadaljevanja postopka, kot jo je določilo britansko sodišče, nasprotuje evropski ureditvi. To ugotovitev utemeljuje tudi II. člen Newyorške konvencije, v skladu s katerim sodišče države pogodbenice, ki dobi v odločanje spor v zvezi z vprašanjem, o katerem so stranke sklenile pogodbo po tem členu, napoti stranke na zahtevo ene od njih na arbitražo, razen če ugotovi, da je pogodba nehala veljati, da nima učinka ali da ni primerna za uporabo.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.