(okrajno sodišče, višje sodišče) Tožnik je vložil tožbo zaradi motenja posesti, ker naj bi toženec na dvorišče postavil svoje vozilo tako, da je onemogočil tožniku odhod s svojim vozilom. Po nekaj urah je toženec odmaknil svoje vozilo in tožnik je lahko odšel. Sodišče prve stopnje je tekom postopka ugotovilo, da je toženec dejansko onemogočil tožnika, da bi s svojim vozilom odpeljal iz dvorišča pred hišo, kjer je bilo to parkirano.
Vsako dejanje ne more pomeniti motenja posesti ter mora biti za to podan dejansko pravno upošteven poseg v posest. Kdaj to je, pa je pravno vprašanje, ki ga je treba rešiti v vsakem primeru posebej. Vsaka sprememba dejanskega stanja pa seveda še ne pomeni motenja, saj mora biti podana takšna sprememba tako opisanega dejanskega stanja, ki ima ne le pravni, ampak tudi ekonomski ter praktični pomen. Skratka s tem, ko je toženec začasno in za relativno kratek čas dveh do treh ur blokiral tožnikovo vozilo, se izkaže, da ni prišlo do nikakršne trajne spremembe posestnega stanja in da zato takšna kratkotrajna blokada tožnikovega vozila ne opravičuje sodnega varstva, ki mu ga zato sodišče ne more nuditi.
Po oceni pritožnika ima skladno z določili Stvarnopravnega zakonika (SPZ) vsak posestnik stvari pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Drži, da je do umika vozil prišlo v relativno kratkem času, vendar to ne opravičuje dejanja toženca in ne pomeni, da tožnik ne bi bil upravičen do posestnega varstva. Nesporno namreč je, da je bila tožnikova posest motena in da jo je motil ravno toženec, tožnik pa ima interes, da dvorišče nemoteno uporablja, to je tako za odhod, kot tudi za prihod.
Posestno varstvo je v prvi vrsti usmerjeno k varovanju obstoječe dejanske oblasti nad stvarjo in k preprečevanju ter sankcioniranju samovoljnega in nasilnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Ugotavljanje ekonomskega interesa ima v tovrstnih pravdah funkcijo preizkusa, ali ni morebiti tožba šikanozna, da torej tožnik kot posestnik zlorablja svoje pravice, ki mu jih daje pravni red, npr. ko bi šlo le za neznatno spremembo oziroma poskus spremembe obstoječega dejanskega stanja. Pri tem bi bila odsotnost neposrednega ekonomskega interesa ovira za utemeljenost zahteve za posestno varstvo v primeru, da tudi noben drug pravni interes za posestno varstvo ne bi bil izkazan.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec zaparkiral tožnikovo motorno vozilo na dvorišču pred hišo in tako tožnika dejansko onemogočil, da bi odpeljal z dvorišča in da je to stanje trajalo dve do tri ure. Te okoliščine je sodišče presojalo ob upoštevanju, da vsaka sprememba dejanskega stanja ne pomeni motenja in da mora biti podana taka sprememba dejanskega stanja, ki ima ne le pravni, ampak tudi ekonomski in praktični pomen ter prišlo do zaključka, da ni prišlo do nobene trajne spremembe posestnega stanja in zato kratkotrajna blokada ne opravičuje zahtevanega posestnega varstva.
Po oceni pritožbenega sodišča je taka presoja, s katero je sodišče prve stopnje tožniku odreklo ekonomski interes za posestno varstvo, napačna. Sodišče prve stopnje je ekonomski interes razlagalo preozko zgolj z vidika trajanja blokade, kar pa ne zadošča za utemeljenost sprejetega zaključka. Tožnik je večkrat prosil toženca naj odmakne vozilo, česar toženec ni hotel storiti niti ob prihodu policije, zato je jasno, da ima tožnik poleg ekonomskega tudi pravni interes za nemoteno uporabo dvorišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.