(okrožno sodišče) Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki je bila razglašena leta 2000, je bil obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili. V letu 2001 je višje sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, leta 2004 pa je Vrhovno sodišče RS ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo sodbi prve in druge stopnje.
Obtoženec je podal predlog za ustavitev postopka in opozoril na odločbo ustavnega sodišča RS št. U-I-25/07 z dne 18.09.2008, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v neskladju z 2. členom Ustave, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno zaključen. Glede na to, da je Vrhovno sodišče prvo in drugo drugostopenjsko sodbo razveljavilo 23.09.2004, bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan najpozneje do 23.09.2006, zato nadaljnji postopek ni več dopusten.
Sodišče ugotavlja, da je v primeru, ki ga je obravnavalo US RS sicer šlo za primer, ko je po pravnomočnosti sodbe nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona in bi ob razlagi, da po pravnomočnosti sodbe kazenski pregon ne teče, prišlo do nezastarljivosti kaznivih dejanj. Kljub temu pa iz odločbe ustavnega sodišča izhaja, da sprejema kot ustrezno ureditev v Kazenskem zakoniku (KZ-1), po kateri je v primeru, ko je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve sodbe, ne glede na to, ali so roki iz 90. člena KZ-1 potekli ali ne (v konkretnem primeru šele leta 2020).
Ustavno sodišče je zapisalo tudi, da se po objavi odločbe US v Ur. listu RS ne morejo nadaljevati kazenski postopki, ki so v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe že več kot dve leti. Ustavno sodišče je zapisalo tudi, da zakonodajalcu ni določilo roka za odpravo ugotovljene neskladnosti po II. odstavku 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ker je zakonodajalec to neustavnost odpravil že z drugim odstavkom 91. člena KZ-1, ki je začel veljati 1. novembra 2008, kjer je določeno, da je tedaj, ko je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Ker gre za milejšo zakonsko ureditev, jo je potrebno za obtoženca tudi uporabiti.
Ker je govora o »zastaralnem roku« je potrebno preveriti okoliščine iz III. odstavka (kdaj zastaranje ne teče) in IV. odstavka 91. člena KZ-1 (kdaj se zastaranje pretrga), vendar le te v konkretnem primeru niso podane. Ker kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja je sodišče skladno z določbo 3. odstavka 293. člena ZKP izdalo sklep, s katerim je kazenski postopek zoper obtoženca ustavilo.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.