Uredba o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah se uporablja za preživninske obveznosti, ki izhajajo iz družinskih razmerij, starševstva, zakonske zveze ali svaštva. Poudariti velja, da kolizijska pravila določajo le pravo, ki se uporablja za preživninske obveznosti in ne določajo pravil, ki se uporabljajo za določitev družinskega razmerja - to še naprej ureja nacionalno pravo držav članic.
V poglavju o sodni pristojnosti je najprej opredeljena splošna sodna pristojnost, vendar pa se lahko stranki na podlagi določenih naveznih okoliščin tudi sami sporazumeta za pristojno sodišče. Tak sporazum mora biti sklenjen v pisni obliki, zadošča pa tudi komunikacija po elektronskih medijih, ki zagotavlja trajen zapis sporazuma. Zaradi varovanja šibkejše stranke se takšen sporazum o pristojnosti ne sme sklepati za spore o preživninski obveznosti do otroka, mlajšega od 18 let. Z uredbo je urejeno tudi vprašanje pristojnosti sodišča, pred katerim se stranka spusti v postopek (5. člen), pomožne pristojnosti ter omejitve pristojnosti skladno s Haaško konvencijo iz leta 2007 (Konvencija o mednarodni izterjavi preživnin otrok in drugih oblik preživnin družin).
III. poglavje podrobneje ureja pravo, ki se uporablja v sporih o preživninskih zadevah, in sicer se pravo za preživninske obveznosti določi skladno s Haaškim protokolom iz leta 2007. Države članice, katere zavezuje ta protokol, uporabljajo določbe o kolizijskih pravilih, ki so predvidene v tem protokolu, vendar pa se za namene priznanja, izvršljivosti in izvršitve sodnih odločb razlikujejo tiste države članice, ki jih protokol zavezuje in tiste, ki nanj niso vezane (podrobneje oddelek 2 III. poglavja).
Sodna odločba, izdana v državi članici, ki jo zavezuje Haaški protokol, se prizna tudi v drugi državi članici, ne da bi bilo treba začeti poseben postopek in brez možnosti ugovora njenemu priznanju. Smiselno enako velja tudi, da je sodna odločba, izdana v taki državi članici, izvršljiva tudi v drugi državi članici.
Skladno s pravico do poštenega sojenja se toženi stranki, ki se ni zglasila pred sodiščem izvora, zagotovi pravica do zahteve za ponovno preučitev sodne odločbe v fazi izvršbe (19. člen). Uredba določa pogoje, pod katerimi se lahko zahteva ponovna preučitev, ter skrajni rok za vložitev takšne zahteve, ki je 45 dni od dneva, ko je bila tožena stranka dejansko seznanjena z vsebino sodne odločbe.
Za države, ki jih Haaški protokol ne zavezuje, uredba določa pravila glede priznanja sodnih odločb (te naj bi se v državi priznale, ne da bi za priznanje moral biti začet kakršenkoli poseben postopek), navaja razloge za zavrnitev priznanja sodne odločbe ter ureja postopek za zavrnitev izvršljivosti. Glede samih postopkov velja, da naj bi bili ti opravljeni s čim manjšimi stroški, zato sodišče ali pristojni organ, ki je začel postopek, ne sme zahtevati prevoda sodne odločbe, prav tako pa za njeno razglasitev ni dovoljeno zahtevati nobene takse, pristojbine ali dajatve.
Stranke v sporu, na katerega se nanaša uredba, imajo tudi dostop do pravnega varstva v drugi državi članici, med drugim tudi v okviru postopka izvrševanja in postopkov s pravnimi sredstvi. Pravica do pravne pomoči ne sme biti bolj restriktivna kot pravica do pravne pomoči v enakovrednih nacionalnih primerih, z uredbo pa je tudi določen obseg te pomoči (45. člen). Pod določenimi pogoji lahko zaprošena država zagotovi tudi brezplačno pravno pomoč, ki pa velja zgolj za postopke, ki se nanašajo na preživninske obveznosti do otrok, mlajših od 21 let.
Da bi olajšali čezmejno izterjavo preživninskih zahtevkov, mora vsaka država članica skladno z uredbo določiti enega ali več osrednjih organov za izpolnjevanje obveznosti. Organi različnih držav morajo med seboj vzpostaviti sistem sodelovanja ter preživninskim upravičencem in zavezancem pomagati pri uveljavljanju pravic v drugi državi članici.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
