Vložena je bila zahteva za oceno ustavnosti četrtega in petega odstavka 143. člena ZPP, ki pod določenimi pogoji dopuščata vročitev na naslovu, kjer je naslovnik uradno prijavljen, čeprav tam dejansko ne živi. Podana naj bi bila kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ustave in pravice do sodnega varstva po 23. členu ustave.
Državni zbor je sprejel zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), s katerim je bilo spremenjeno tudi besedilo 143. člena ZPP. Do tedaj veljavna ureditev, v skladu s katero sta bila predpisana dva poskusa osebne vročitve, v praksi ni dosegla svojega namena. Vročanje v praksi povzroča probleme, do katerih prihaja predvsem zato, ker posamezniki ne spoštujejo obveznosti pravočasne prijave oziroma odjave prebivališča. Novost spremenjenega 143. člena ZPP je ravno v tem, da v primeru neuspešne vročitve na naslovu, ki je naveden v tožbi oziroma na podlagi ugotovljenega dejstva, da naslovnik dejansko ne prebiva na navedenem naslovu oziroma je neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece, omogoča vročitev na naslovu za vročanje, ki je opredeljen v Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb).
Po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-B), je urejen t.i. naslov za vročanje. Zakon določa obveznost oseb, ki prebivajo v Republiki Sloveniji, da upravljalcu registra stalnega prebivalstva sporočijo svoj naslov v Republiki Sloveniji, na katerem se jim vročajo pisanja sodišč in drugih državnih organov (naslov za vročanje), pri čemer posameznik ob prijavi stalnega prebivališča oziroma spremembe naslova stanovanja ali ob prijavi začasnega prebivališča eno izmed teh prebivališč izbere kot naslov za vročanje. 17a. člen ZPPreb pa določa, kateri naslov in v kakšnih primerih šteje za naslov za vročanje in kdaj ga je posameznik dolžan sporočiti oziroma določiti. Posameznik lahko pristojnemu organu kadarkoli sporoči novi naslov za vročanje. Če pa ima posameznik le stalno prebivališče ali le eno začasno prebivališče, zakon določa, da je to bivališče tudi naslov za vročanje.
Namen ureditve, je doseči učinkovito varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu ustave, tudi preko instituta vročanja. Po stališču državnega zbora so posledice začasnega zadržanja večje od posledic, do katerih bi prišlo, če zadržanja ne bi bilo. Tudi vlada meni, da predlog za začasno zadržanje ni utemeljen. Po stališču vlade morebitne negativne posledice vročitve na podlagi izpodbijanih zakonskih določb lahko nastanejo le posamezniku (praviloma tožencu), ki ne ravna v skladu z obveznostjo, ki mu jo nalaga ZPPreb, tj.: opusti upravnopravno dolžnost glede prijave in odjave prebivališča oziroma naslova za vročanje.
Ustavno sodišče meni, da bi izpodbijana zakonska ureditev lahko pomenila poseg v pravico do izjave stranke. Iz navedb v zahtevi izhaja, da bi izpodbijane določbe prizadele tožence in dolžnike, ki ne prebivajo na naslovu, na katerem so uradno prijavljeni, in zato obstaja zelo majhna verjetnost, da se bodo s sodnim pisanjem sploh seznanili in tako uspešno preprečili posledice zamude. Po oceni ustavnega sodišča bi bile civilnopravne posledice, ki bi jim nastale z nadaljnjim izvrševanjem izpodbijane zakonske ureditve, večje od posledic, ki bi nastale, če se do končne odločitve ustavnega sodišča ohrani dosedanja praksa vročanja na naslov dejanskega bivališča.
Ustavno sodišče je zato odločilo, da se do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijane zakonske ureditve in sklenilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
