(okrajno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, v katerem je določeno, da sta dolžnika dolžna upniku plačati določen denarni znesek. Prvi dolžnik je v ugovoru navajal, da gre za deljivo obveznost in ker je sam že poravnal polovico prisojenega zneska, se zoper njega ne bi smel voditi izvršilni postopek.
Sodišče prve stopnje je ugovor prvega dolžnika zavrnilo, ker naj bi šlo za solidarno - nedeljivo obveznost dolžnikov, saj sodišče v izvršilnem postopku ni odločilo, da morata dolžnika plačati vsak polovico nadomestila. Upoštevajoč določbo 416. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se za nedeljive obveznosti, pri katerih je več dolžnikov, smiselno uporabljajo predpisi o solidarnih obveznostih.
Skladno z določbo 395. člena OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Na odločitev tudi nima nikakršne zveze dejstvo, da upnik vodi knjigovodstvo za vsakega izmed dolžnikov posebej in da iz izpisa knjigovodske kartice za prvega dolžnika izhaja, da je obveznost le polovična in da je v celoti poravnava.
Prvi dolžnik je v pritožbi navajal, da je obveznost dolžnikov v vsakem primeru deljiva, vprašanje pa je, ali je tudi solidarna. Solidarnost deljive obveznosti se skladno z določbo 393. člena OZ domneva le pri obveznosti nastali z gospodarsko pogodbo, pri čemer pa ni bistvena okoliščina, da sodišče v izvršilnem postopku ni odločilo, da morata dolžnika plačati vsak polovico prisojenega zneska.
Nobenega dvoma ni, da je prvi dolžnik poravnal polovico dolgovanega zneska, upnik pa je z izvršilnim predlogom zajel tudi prvega dolžnika, čemur je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tudi sledilo. Pritožbeno sodišče se z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje o tem, da sta dolžnika solidarno odgovorna za plačilo obveznosti po izvršilnem naslovu, upoštevajoč, da nepravdno sodišče ni odločilo, da morata obveznost plačati deljeno, ne strinja, marveč se v celoti pridružuje pravnemu stališču, ki ga v tej zvezi ves čas zastopa prvi dolžnik.
Solidarnost upnikov in solidarnost dolžnikov se ne domnevata, temveč morata biti izrecno opredeljeni v odločbenem izreku. Če nista, kot je temu primer v konkretni zadevi, gre za deljivo terjatev oziroma deljivo obveznost (enako Vrhovno sodišče RS, opr. št. II Ips 778/2005). Po 2. odstavku 393. členu OZ se deljiva obveznost več dolžnikov deli na enake dele, če ni določena drugačna delitev.
Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pritožbi prvega dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep v napadenem delu spremenilo tako, da je glede prvega dolžnika sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakon o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
