Do sedaj so znotraj Evropske unije obstajale precejšnje razlike glede uporabe dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in glede pravnega položaja, statusa in delovnih pogojev delavcev, zaposlenih pri njih. Direktiva, poimenovana tudi direktiva o začasnih delavcih, po šestih letih sprejemanja (v zakonodajnem postopku je bila od leta 2002) na novo vzpostavlja pravni okvir za varnost začasno zaposlenih delavcev, s čimer naj bi se preprečile kršitve pri zaposlovanju. S predpisom so izenačeni delovni pogoji - delovni čas, plačilo, izobraževanje, zdravje in varstvo pri delu, pravica do dnevnega in tedenskega počitka - za vse delavce, tako redno zaposlene kot zaposlene prek agencij za začasno delo.
Uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja, velja pa tudi za delovna razmerja s skrajšanim delovnim časom in za delovna razmerja, sklenjena za določen delovni čas (3. člen).
Drugo poglavje direktive ureja pogoje zaposlitve in delovne pogoje skladno z načelom enakega obravnavanja, enakim dostopom do zaposlitve, bonitet in poklicnega usposabljanja ter zastopanje in obveščanje delavcev.
Enakopravnost delavcev bo veljala od prvega dne zaposlitve, razen če se bodo socialni partnerji posamezne države dogovorili drugače. Dovoljeno je namreč, da države članice na podlagi sporazuma med socialnimi partnerji v določenih mejah odstopajo od načela enakega obravnavanja, vendar le dokler je zagotovljena ustrezna raven varstva (tako so se npr. v Združenem kraljestvu dogovorili, da se pravice zaposlenih prek agencij ne izenačijo takoj s pravicami vseh ostalih zaposlenih, temveč šele po 12 tednih delovnega razmerja z istim delodajalcem).
Prav tako direktiva ne vpliva na avtonomijo socialnih partnerjev in na odnose med njimi, kar pomeni, da imajo ti še vedno pravico pogajanja o kolektivnih pogodbah in njihovega sklepanja v skladu z nacionalno zakonodajo in praksami, seveda ob upoštevanju veljavnega prava Skupnosti.
Države članice morajo v roku 3 let, torej do 5. decembra 2011, pregledati omejitve ali prepovedi glede uporabe dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela ter implementirati direktivo v nacionalno zakonodajo. Direktiva tudi ne posega v nacionalno zakonodajo glede opredelitve pojma plačila, pogodbe o zaposlitvi, delovnega razmerja ali delavca.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
