Namen srečanj ePSIplus je razširjati kulturo notranjega trga EU, nediskriminatorne obravnave, zdrave konkurenčnosti, liberalizacije in potenciala evropskega trga informacij, predvsem trga temelječega na ponovni uporabi informacij javnega značaja (produkti in storitve z dodano vrednostjo na temelju javnih informacij).
Sprva je bilo srečanje zamišljeno kot soočenje zasebnega sektorja z uradi za konkurenco iz EU in držav članic, z ustvarjalci konkurenčne politike in z urejevalci (Regulators) ponovne uporabe informacij javnega značaja, z namenom opredeliti vlogo in položaj organov za konkurenco v odnosu do ponovne uporabe informacij javnega značaja ter morebitnih konkurenčnih ovir zasebnega sektorja (predvsem zaradi konkurence javnega sektorja) pri uporabi informacij javnega značaja.
Na žalost se večina konkurenčnih organov na povabilo ni odzvala (člani Evropske mreže za konkurenčnost, European Competition Network, http://ec.europa.eu/comm/competition/ecn/competition_authorities.html ) ali pa so povabilo odklonili z razlogom, da še niso zaznali problemov konkurenčnosti pri uporabi informacij javnega značaja. Zaradi neodzivnosti javnih organov se je srečanje deloma spremenilo tako, da so bila v večji meri povabljena zasebna podjetja, ki se srečujejo s problemi konkurenčnosti pri ponovni uporabi informacij javnega značaja.
Direktiva o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (2003/98/ES) je začela veljati 31.12.2003, do 1.7.2005 pa so jo morale države članice prenesti v nacionalni pravni red. Zadnja skupina držav je direktivo prenesla šele 11.12.2007 in kot zadnja Belgija, 8. maja letos. Kljub temu, da so države formalno zadostile zahtevam, pa je realno stanje daleč od normativno želenega in zapisanega. Pri pregledu uporabe in učinkov Direktive je Komisija ugotovila, da države članice ne izvajajo Direktive v skladu z njenim smotrom. Zato je Komisija ponovila temeljne ideje izhajajoče iz Direktive (preambula in normativni del) in h katerim bi morale države članice težiti.
Tako Komisija priporoča in spodbuja, da državni in javni organi dajejo v ponovno uporabo na voljo čimveč informacij javnega značaja, da se oblikujejo sezname informacij, ki so na voljo (dejanske sezname, katere informacije javni organ poseduje in ustvarja ter sezname informacij za ponovno uporabo, ki naj v kar največji meri odražajo stanje iz prvega seznama) in da ponujajo informacije brezplačno oz. zaračunavajo le mejne stroške, t.j. stroške zbiranja in posredovanja (ne pa tudi normalnega donosa vloženih sredstev). Kot novo priporočilo pa Komisija spodbuja ustanovitve posebnih organov za regulacijo imetnikov informacij javnega značaja in njihovih tržnih dejavnosti (npr. OPSI iz UK).
Določbe Direktive, ki so najbolj problematične in so zapisane preveč široko, so členi 6 (zaračunavanje), 7 (transparentnost zahtev), 8 (pogoji licenciranja), 10 (nediskriminatornost) in 11 (izključni dogovori). Komisija je dobila poročila in primere naslednjih konkurenčnih problemov, ki se pojavljajo pri ponovni uporabi informacij javnega značaja (monopolni trgi, izključne pravice, širok obseg aktivnosti javnega sektorja, zloraba prevladujočega položaja, dostopnost neobdelanih podatkov, zavrnitev dostopa do podatkov oz. informacij, pogoji licenciranja, nepoštene cene, nepošteni pogoji poslovanja ter diskriminatorna obravnava).
Predlogi Komisije za izboljšanje in povečanje ponovne uporabe informacij javnega značaja s strani zasebnega sektorja so ustanovitev posebnih organov odgovornih za informacije javnega značaja (kot angleški OPSI), zagotovitev medsebojne ustreznosti ponudbe in povpraševanja, poštene licence, zaračunavanje mejnih stroškov (kar je pri digitalnem formatu in spletni komunikaciji praktično nič), standardi formatov podatkov, mehanizmi reševanja sporov in sodelovanje z zasebnim sektorjem.
Predvsem Komisija predlaga, da je potrebno predstaviti velike priložnosti in izgubljene dobičke, ki jih ponovna uporaba prinaša (ne le zasebnemu sektorju, temveč preko povečane proizvodnje, ponudbe in povpraševanja tudi državam članicam in EU v obliki več pobranih davkov od dobička in dohodnine, preko povečane gospodarske rasti, povečanja delovnih mest in nenazadnje prek povečanja dobrih in kreativnih storitev z veliko dodane vrednosti tudi kot povečevanje proizvodnje v drugih dejavnostih in povečanjem splošne blaginje zaradi večje dostopnosti informacij, bogatejše ponudbe storitev, nižje cene zaradi večje ponudbe in posledično pospešenega razvoja družbe odprtega znanja). Priporoča in spodbuja naj se uporaba načel OECD iz priporočila Sveta za boljšo in učinkovitejšo uporabo informacij javnega značaja ([C(2008)36], http://www.epsiplus.net/news/oecd_principles_published ).
Koncept ponovne uporabe informacij javnega značaja in istopredmetna Direktiva imata za cilj spodbujanje zasebnega sektorja, pri čemer naj se imetniki neobdelanih informacij javnega značaja vzdržijo konkuriranja na trgu ponovne uporabe informacij javnega značaja (še posebej, če je na trgu dovolj zasebne iniciative, saj s svojim privilegiranim položajem (informacije nastajajo na podlagi normativno določenih nalog oz. obveznosti, pri čemer večkrat že neposredno nastanejo informacije z dodano vrednostjo in neobdelanih, osnovnih informacij javnega značaja sploh ni na voljo) in večkrat tudi proračunskim financiranjem kot imetniki informacij izkrivljajo konkurenco) oz. celo obladovanja položaja, ponujajo čimveč neobdelanih informacij na razpolago za ponovno uporabo hitro in pod enakimi pogoji za vse ter zaračunavajo zanje le mejne stroške.
OPSI (Office of Public Sector Information) navaja, da so zagotovo informacije javnega značaja za ponovno uporabo tiste informacije, ki nastanejo pri opravljanju javnih nalog organa (neposredni produkt teh nalog ali kot pomoč za opravljanje teh nalog). Kar velik odpor proti taki liberalizaciji so pokazali javni organi in organi lokalne samouprave in zatrjevali, da so upravičeni zaračunavati polne stroške z vključeno stopnjo donosa in delitve posrednih ali skupnih stroškov.
Razumljivo je, da se javni organi borijo za svoje izredne in dobre zaslužke, ki jih pridobijo s prodajo informacij javnega značaja ali produktov z dodano vrednostjo na temelju teh informacij. Vendar je to z vidika javnega organa in celotne države ugodno le kratkoročno, medtem ko se na srednji rok taka politika ne izplača, saj duši ne le večji možni delež financiranja organov s strani večjega proračuna zaradi prilivov iz davkov podjetij in dohodnine, temveč hkrati duši tudi sam informacijski trg, poslovanje podjetij, gospodarsko rast, zaposlovanje, ... Tako Komisija kot OPSI sta poudarila, da je pomembno ozaveščati državo in javnost o teh ugodnostih in priložnostih (tako poslovnih kot razvojnih pa tudi socialnih), kajti le s spremembo mišljenja (kje so priložnosti, kaj je prihodnost) bomo prišli v svetovni vrh družbe znanja, socialne blaginje in gospodarske moči. V primeru npr. da se zasebno podjetje pritoži nad nekonkurenčnim ali diskriminatornim dejanjem, pa postopki pred rednimi organi trajajo predolgo, kar je za podjetje praktično enako, kot če se ne bi pritožilo (zamujena priložnost).
Angleški državni organ za potrošnike in konkurenco Office of Fair Trading je nedavno naredil raziskavo trga o komercialni uporabi informacij javnega značaja. Za razliko od raziskave PIRA (http://www.eurogi.org/pooled/articles/BF_DOCART/view.asp?Q=BF_DOCART_184397 ) iz leta 2000, ki ocenjuje potencialni informacijski trg UK na 11.2 milijard eurov, je ta raziskava bolj konservativna in ocenjuje trg UK na 1 milijardo funtov (cca. 0.8 milijarde evrov) na leto, kar je približno dvakratnik vrednosti tega trga danes. Raziskava MEPSIR (http://www.epsiplus.net/reports/mepsir_measuring_european_public_sector_resources_report ) iz 2006 ocenjuje potencialni informacijski trg EU na 27 milijard evrov (raziskava PIRA iz 2000 ga ocenjuje na 68 milijard evrov).
Ne glede na različne študije pa vse ugotavljajo, da je informacijski trg EU še daleč pod svojim potencialom in ga je potrebno dodatno stimulirati (čeprav so pozitivni učinki direktive tudi že vidni). Iz Office of Fair Trading so tudi pojasnili njihov odziv na pritožbe zasebnega sektorja proti imetnikom informacij javnega značaja. Tako so pojasnili da v primeru, ko imetniki informacij javnega značaja (sami avtorji informacij oz. njihovi zakoniti zastopniki) nastopajo na trgu ponovne uporabe informacij, morajo nastopati kot zasebna podjetja (t.j. drugo oz. ločeno podjetje kot tisto, ki opravlja javne naloge), ali vsaj imeti dejavnosti javnega značaja in zasebne narave strogo ločene v normativnih aktih, pa tudi strogo ločene finančne in računovodske zadeve dejavnosti javne in zasebne narave, prav tako ne sme zaračunavati prekomerne cene in ne sme izkoriščati priviligiranega položaja s tem, da sam informacije dobi brezplačno ali jih ponuja (kot monopolist) konkurentom pod strožjimi ali prestrogimi pogoji (dostop, čas dostopa, format, licenca, cena), hkrati pa še konkurira zasebnemu sektorju s produkti z dodano vrednostjo tem informacijam.
Na podlagi takega odnosa, ko javni organi (nelojalno) konkurirajo z zasebnim sektorjem ali zavirajo pobudo zasebnega sektorja (z opustitvijo dajanja na voljo informacij oz. zadrževanjem informacij pri organu, se ustvari precej manj novih produktov; samo ta škoda oz. izgubljeni dobiček je ocenjen na 100 miljonov evrov na leto), je bila rast informacijskega trga med leto 2000 in 2006 v EU približno 3x manjša kot v USA, kjer je ta trg bolj liberaliziran.
Določene slabosti oz. premalo določnosti v Direktivi so opazili vsi udeleženi, kot najbolj kritične so bile izpostavljene naslednje: odločitev odobritve ponovne uporabe je končno odločitev države članice ali javnega organa; javni organ lahko omeji ponovno uporabo prek pogojev v licenci; cena za uporabo informacij naj ne presega stroškov zbiranja, ustvarjanja, razmnoževanja in razpečevanja skupaj z razumno stopnjo donosa, ki vključuje zahtevo po samofinanciranju javnega organa. Te določbe dejansko dovoljujejo državnim organom, da zaščitijo svoje zaslužke prek licenc in cene.
Glavne konkurenčne ovire:
netransparentnost glede tega, katere informacije so na voljo za ponovno uporabo in kje so na voljo (rešitev: seznam informacij za ponovno uporabo, seznam pogojev za dostop do informacij in njihovo uporabo, imenovana kontaktna oseba pri imetniku neodelanih informacij, standardizirane licence)
decentralizirane pristojnosti organov in s tem nejasni ter pomanjkljivi odnosi z javnimi organi (rešitev: posebni organi pristojni za informacije javnega značaja, ki bi določali kaj so javne informacije, pogoje ponovne uporabe skupaj s ceno, urejali spore med zasebnim sektorjem in javnimi organi, ozaveščali in pospeševali ponovno uporabo informacij ter opravljali revizije nalog in storitev javnih organov)
neutemeljeni (slabo utemeljeni) razlogi za zavrnitev zahteve po informacijah, ki so očitno javnega značaja (npr. nedostopnost pripravljalnih dokumentov zakonodaje in dokumentov o prenosu zakonodaje EU v nacionalno)
s predpisi določene javne naloge na področjih, kjer je interes zasebnega sektorja za vključitev na trg velik
konkuriranje javnih organov z zasebnimi na trgu produktov z dodano vrednostjo (če je interes zasebnega sektorja, potem je bolje pustiti razvoj trga zasebnemu sektorju oz. vsaj izenačiti pravila in pogoje igre)
pomanjkanje znanja o pravicah, ki izhajajo iz nacionalnih predpisov in Direktive
zahtevnost pravnih vprašanj (konkurenca, avtorsko-pravna zaščita, informacije javnega značaja, varovanje podatkov)
strah pred dolgotrajnimi sodnimi postopki in zamero javnemu organu, ki podjetje oskrbuje z informacijami
previsoke, nejasne in neenotne cene (ne odražajo dejanskih stroškov), diskriminatorni in drugi nepošteni pogoji v licenci, monopol države pri ponudbi informacij, konkurenca pri ponudbi produktov z dodano vrednostjo
zamude pri oskrbovanju z informacijami
pomanjkanje definicij javnih nalog
nedostopnost neobdelanih informacij; t.j. neposredno obdelovanje informacij javnega značaja, ki jih organ pridobi ali ustvari v okviru svojih javnih nalog ali za opravljanje le-teh, in prodaja tako obdelanih informacij naprej javnosti
Slovenija je bila posebej omenjena pri nedostopnosti podatkov o podjetjih in posameznikih (javne naloge AJPES in na tej podlagi pridobljene informacije so nedostopne za ponovno uporabo) zasebnemu sektorju za ponovno uporabo, hkrati pa še kot monopol ponudbe storitev z dodano vrednostjo tem informacijam (finančne, poslovne in bonitetne informacije). Na podlagi poslovnih in finančnih informacij imajo z javnimi monopoli in nelojalno konkurenco težave tudi nekatere druge EU države, npr. Madžarska in Poljska.
Povezave:
ePSIplus, http://www.epsiplus.net/
OPSI, http://www.opsi.gov.uk/
Office of Fair Trading, http://www.oft.gov.uk/
EU Commission, arget="_blank">http://ec.europa.eu/index_en.htm
PSI Alliance, http://www.psialliance.eu/
Initiative D21, http://www.initiatived21.de/
We make IT, http://www.we-make-it.de/
Pripravil: Miha Jesenko, Law & IT specialist
IUS SOFTWARE d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.