Prosilcem za azil je v času odločanja o njihovi prošnji za azil zagotovljena pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji (11. in 43. člen ZAzil in 78. člen ZMZ). Zakonska ureditev je namenjena temu, da se azilni postopki izvedejo hitro in učinkovito, da bi državljanom tretjih držav čim prej zagotovili pravico do mednarodne zaščite, če so do nje upravičeni (48. člen ustave), oziroma da bi čim prej odpravili negotovost v njihovem položaju, če bi se izkazalo, da do nje niso upravičeni. Gre praviloma za osebe, ki pridejo v državo in nimajo niti možnosti za nastanitev niti sredstev za preživljanje, zato gre po eni strani za dolžnost države, da v interesu javnega reda za takšne osebe ustrezno poskrbi, po drugi strani pa tudi za dolžnost države, da poskrbi za to, da tudi takšne osebe spoštujejo javni red v državi. Zato ureditev v drugem odstavku 45.b člena ZAzil oziroma v drugem odstavku 83. člena ZMZ zasleduje navedeni ustavno dopustni cilj, zaradi katerega se pravica prosilcev za azil do proste izbire prebivališča iz prvega odstavka 32. člena ustave lahko omeji.
Presojani določbi sta v prvih alinejah pri odločanju o odobritvi naselitve prosilca za azil na zasebnem naslovu izrecno določili tudi pogoj, po katerem lahko pristojni organ tako naselitev odobri samo, če so zasedene kapacitete azilnega doma ali njegovih izpostav. To pomeni, da je dopuščeno bivanje prosilcev na zasebnem naslovu le, če število prosilcev presega nastanitvene zmogljivosti azilnega doma in njegovih izpostav. Oba zakona tako ne omogočata na primer bivanja na zasebnem naslovu (če imajo azilni dom in njegove izpostave zadostne nastanitvene zmogljivosti) niti osebam, ki so med zakonitim bivanjem v Republiki Sloveniji zaprosile za azil oziroma mednarodno zaščito (zatečeni begunci), niti osebam, ki imajo v Republiki Sloveniji sorodnike ali prijatelje. Prav tako ni izkazano, da bi bivanje prosilcev na zasebnem naslovu, ki ga je pristojni organ odobril in mu je torej naslov znan, bistveno oviralo hiter in učinkovit potek azilnega postopka.
Takšna ureditev očitno posega v pravico iz prvega odstavka 32. člena ustave. Ureditev, po kateri morajo biti prosilci za azil praviloma nastanjeni v azilnem domu, sama po sebi z vidika zasledovanja ustavno dopustnega cilja – zavarovanja javnega reda ni nedopustna. Vendar ob tem, ko zakon zahteva vnaprejšnjo odobritev pristojnega organa za namestitev na zasebnem naslovu, nadaljnja omejitev, na podlagi katere lahko odobri takšno namestitev samo, če niso proste zmogljivosti v azilnem domu ali v njegovih izpostavah, ni nujna, da bi ta ustavni cilj tudi dosegli.
Glede na navedeno drugi odstavek 45.b člena in drugi odstavek 83. člena ZMZ nista v neskladju s pravico iz prvega odstavka 32. člena ustave, kolikor zahtevata za namestitev prosilca za azil na zasebnem naslovu vnaprejšnjo odobritev pristojnega organa in kolikor zahtevata, da se takšna odobritev lahko da šele po poprej opravljenem zaslišanju prosilca oziroma osebnem razgovoru s prosilcem za azil. Pač pa sta iz razlogov, v neskladju s pravico do svobode gibanja iz prvega odstavka 32. člena ustave tako prva alineja drugega odstavka 45.b člena ZAzil kot tudi prva alineja drugega odstavka 83. člena ZMZ, ker določata nadaljnjo omejitev prosilcev za azil glede izbire začasnega prebivališča, ne da bi bilo to nujno za zavarovanje javnega reda.
V neskladju s pravico do proste izbire prebivališča je torej ureditev, ki določa nadaljnjo omejitev, t.j., da lahko pristojni organ naselitev na zasebnem naslovu odobri samo, če so zasedene kapacitete azilnega doma ali njegovih izpostav, saj takšna nadaljnja omejitev za zavarovanje javnega reda ni nujna.
Ustava v prvem odstavku 32. člena določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče. Ta pravica torej obsega svobodo gibanja znotraj države, kar pomeni, da se posameznik lahko prosto giblje po ozemlju Republike Slovenije brez kakršnihkoli omejitev (predhodnih prijav, dovoljenj ipd.) in si tudi prosto izbira prebivališče – stalno ali začasno. Zakonska ureditev, ki zahteva vnaprejšnjo odobritev pristojnega organa, da bi posameznik, torej tudi prosilec za azil, prosto izbral svoje začasno prebivališče, in določa pogoje za takšno odobritev, pomeni poseg v pravico iz prvega odstavka 32. člena ustave.
Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) sprejelo ugotovitveno odločbo in določilo zakonodajalcu desetmesečni rok za odpravo ugotovljene neskladnosti. Vendar je moralo ustavno sodišče hkrati ustrezno zavarovati tudi človekove pravice prosilcev za azil. Zato je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS za čas, dokler zakonodajalec ugotovljene neustavnosti ne odpravi, določilo način izvršitve te odločbe tako, da pristojni organ ne sme zavrniti prošnje prosilca za nastanitev na zasebnem naslovu zgolj zato, ker lahko zagotovi njegovo namestitev v azilnem domu ali v njegovi izpostavi.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
