(okrajno sodišče) Tožnica je v tožbi navajala, da je pričela z aktivnostmi za prodajo svoje nepremičnine, ob ogledu ključnega kupca, kateri je izrazil resen namen kupiti nepremičnino, pa je na kraj prišel gradbeni inšpektor. Slednji je pred potencialni kupci pričel pojasnjevati svoje poglede na domnevno spornost gradnje in hotel objekt še enkrat izmeriti. Kupci so ob takšnem ravnanju inšpektorja, ko je neprimerno in neresnično predstavljal pravno stanje objekta, odšli z objekta in se glede nakupu premislili.
Po oceni tožnice je toženec namenoma izbral čas obiska in način svojega reagiranja, vse pod okriljem uradnega obiska uradne osebe. Potencialni kupci se niso odločili za nakup zaradi ravnanja toženca, povzročena škoda v višini 15.000,00 EUR je tako v vzročni zvezi z ravnanjem toženca, od katerega tožnica zahteva povračilo zatrjevane škode.
Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob pogojih splošnega civilnega delikta in sicer: da obstoji škodljivo dejstvo, da je nastala nedopustna škoda, da obstoji vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode. Navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno, sicer praviloma ni odškodninske odgovornosti.
Tožnica vtožuje plačilo odškodnine proti tožencu kot fizični osebi, ker naj bi ji kot uradna oseba zaradi opravljenega inšpekcijskega ogleda napravil gmotno škodo. Materialna škoda naj bi ji nastala zato, ker naj bi toženec neutemeljeno, saj je imela veljavno gradbeno dovoljenje in ob nepravem trenutku opravljal inšpekcijski nadzor, ko je imela sestanek s potencialnimi kupci, kateri se po tem, ko so slišali toženčeve razloge za nadzor, za nakup niso več odločili. Vse to naj bi bilo v vzročni zvezi s propadlo prodajo.
Toženec je kritičnega dne opravil ogled objektov tožnice s pooblastili urbanističnega inšpektorja in inšpektorja za graditev, takšno uradno dejanje uradne osebe državnega organa pa samo po sebi ni škodljivo dejstvo in iz njega ne izhaja prepovedana posledica ali nedopustna škoda. Torej zgolj inšpekcijski nadzor in pregled opravljen na podlagi ustreznega zakona ni v vzročni zvezi z zatrjevanim izgubljenim zaslužkom.
V 26. členu Ustave RS je določeno, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Navedeno pomeni, da država odgovarja za škodo, le pod pogojem, da so izpolnjeni vsi potrebni elementi civilnega delikta. Ti morajo biti izpolnjeni tudi, če odškodovanec zahteva povračilo škode neposredno od tistega, ki škodo povzroči.
V tem primeru ni podan element nedopustnosti oziroma protipravnosti toženčevega ravnanja, ker domnevna povzročitev škode sama po sebi še ne pomeni izvora obveznosti. Delo državnega organa ali nosilcev javnih pooblastil v okviru pristojnosti in brez napake, kljub povzročeni škodi, ne more biti izvor odškodninske odgovornosti države. Po drugi strani so navedbe o škodi nekonsistentne, saj je le pavšalno zatrjevana in izgubljeni zaslužek ni izkazan. Odsotnost vseh teh elementov ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.