Ker lahko zakonodajalec cilj zakonske ureditve doseže tudi z ukrepi inšpektorja, ki so milejši ukrep, je ukrep začasnega odvzema licence prekomeren in nesorazmeren poseg za varovanje javnega interesa na področju zasebnega varovanja. Ker zakonodajalec ni določil prehodnega obdobja, v katerem bi se lahko družbe za zasebno varovanje prilagodile novim pogojem za začasni ali trajni odvzem licence je nesorazmerno posegel v to zakonsko pravico.
S sistemsko ureditvijo zasebnega varovanja je država uredila varovanje tam, kjer ga sama ne more učinkovito in v celoti zagotoviti – ter s tem nekatera policijska opravila prepustila zasebnemu varovanju. Zasebno varovanje pomeni, da zasebni gospodarski subjekti prodajajo storitve varovanja tretjim osebam. Varnost je ena iz med temeljnih človekovih pravic. Zaradi varovanja temeljnih pravic tretjih oseb pa mora država, ki je prva poklicana, da zagotavlja dejansko varnost, izvajanje te dejavnosti omejiti. Namen te (zakonske) ureditve je preprečiti nenadzorovano privatizacijo na področju javne varnosti.
Zakonodajalec mora z ustreznimi ukrepi preprečiti, da bi dejavnost zasebnega varovanja izvajale osebe, ki za to niso primerne in ki ne spoštujejo zakonskih določb. Zakonodajalec nima le pravice, temveč tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Načelo prilagajanja družbenim razmeram je eno od načel pravne države.
Glede na dogodke v zadnjih letih, pri katerih je ob izvajanju dejavnosti zasebnega varovanja prišlo do najhujših kršitev človekovih pravic, je zakonodajalec moral spremeniti pogoje za izvajanje dejavnosti zasebnega varovanja in posledično tudi pogoje za odvzem licence ter tako zagotoviti, da bodo navedeno dejavnost izvajale samo tiste osebe, ki so primerne in strokovno usposobljene za izvajanje te dejavnosti. Namen začasnega odvzema licence pa je hiter odziv pristojnih organov na morebitne hude kršitve določb Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV) z namenom varovanja tretjih oseb. To sta ustavno dopustna cilja, zaradi katerih je zakonodajalec lahko posegel v pridobljeno pravico.
Trajni odvzem licence je edina logična posledica ugotovitve, da družba za varovanje ne izpolnjuje več pogojev za izvajanje dejavnosti, zato sta začasni in trajni odvzem licence primerna in nujna ukrepa, s katerima se zagotavlja ustavno dopustna cilja. Z začasnim odvzemom licence se namreč takoj prepreči, da bi imetniki licence, ki kršijo zakonske določbe, nadaljevali s svojo dejavnostjo in s tem posegali v pravice tretjih oseb, s trajnim odvzemom licence pa se prepreči, da bi dejavnost zasebnega varovanja opravljale osebe, ki za to ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Začasni odvzem licence sicer pomeni, da bo po poteku določenega časa družba za zasebno varovanje lahko ponovno opravljala svojo dejavnost. Kljub temu pa so posledice oziroma učinki izpodbijanega ukrepa začasnega odvzema licence za poslovne subjekte precejšne, lahko tudi usodne.
Pogoji za začasni in za trajni odvzem licence morajo biti jasno določeni in naslovnikom norm vnaprej znani. Z izpodbijanima določbama pa je zakonodajalec za nazaj posegel v zakonske pravice določenih družb za zasebno varovanje, ne da bi pri tem uredil prehodni režim, ki bi ublažil trdoto kolizije med načelom zakonodajalčeve odzivnosti na spreminjajoče se družbene razmere in ustavno varovanim pričakovanjem naslovnikov spremenjenih pravnih norm, da se lahko na pravno ureditev zanesejo in v skladu z njo uravnavajo svoja ravnanja in pričakovanja.
Ustavno sodišče sprejelo ugotovitveno odločbo in za odpravo neskladnosti določilo rok šestih mesecev. To pomeni, da se sme družbam za zasebno varovanje, ki pred spremembo ZZasV niso izpolnjevale pogojev za začasni ali trajni odvzem licence, po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-A) pa bi pogoje izpolnjevale, začasno odvzeti licenca samo, če imetnik licence stori novo kršitev določb od 1. do vključno 6., 9. ali 10. točke prvega odstavka 75. člena ZZasV, oziroma trajno odvzeti licenca, če imetnik licence stori novo kršitev iz prvega odstavka 75. člena ZZasV po uveljavitvi ZZasV-A.
Ustavno sodišče je z odločbo delno razveljavilo prvi odstavek 40. člena in drugo alinejo prvega odstavka 41. člena ZZasV in ugotovilo, da sta prvi odstavek 40. člena in druga alineja prvega odstavka 41. člena ZZasV v ostalem delu v neskladju z ustavo ter razveljavilo drugi odstavek 41. člena ZZasV.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
