(okrajno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo denarno kazen. Obdolženi je grožnjo na račun oškodovanca, da ga bo fizično likvidiral, povedal priči, slednja pa je izrečeno grožnjo prenesla naprej oškodovancu.
Obdolženec je v pritožbi navajal, da je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja »resna grožnja« in ker je priča dogodka izpovedala, da je osebno smatrala, da obdolženi te grožnje dejansko ni mislil uresničiti in da verjetno tudi ni prišlo do dobesednega prenosa besed, po oceni obrambe ni podan zakonski znak kaznivega dejanja. Napačen naj bi bil tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da za obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ni pomembno, kaj je mislil storilec in ali je mislil tisto dejansko izvršiti, temveč naj bi bilo pomembno zgolj to, kako je njegove besede razumel oškodovanec.
Ta zaključek naj bi bil po oceni obrambe v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe o krivdi obdolženca v obliki direktnega naklepa, saj je potrebno najprej ugotoviti, ali se je storilec sploh zavedal kaznivega dejanja in ali ga je hotel storiti. V konkretnem primeru naj bi bilo že iz izrečenih besed obdolženca jasno, da grožnje nima namena uresničiti.
Pritožba o obstoju kaznivega dejanja sklepa na podlagi tega, ali je mislil obdolženec grožnje uresničiti ali ne, kar pa sploh ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. To kaznivo dejanje je namreč ogroževalno kaznivo dejanje, usmerjeno je na ogrožanje osebne varnosti druge osebe, pri čemer za obstoj kaznivega dejanja ni pomembno, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti.
Ali je obdolženi dejansko želel oziroma nameraval fizično likvidirati oškodovanca, za obstoj kaznivega dejanja ni pomembno. Pomembno je, da je obdolženi grožnje izrekel tako, da so bile resne in jih je oškodovanec štel kot resne ter da so bile objektivno zmožne doseči ogroženost oškodovanca, kar se je dejansko tudi zgodilo, saj se je slednji ravno zaradi občutka ogroženosti odločil, da zoper obdolženega poda kazensko ovadbo in predlog za pregon.
Za obstoj kaznivega dejanja je namreč pomembno, da je grožnja storilca resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega, kar pa v ničemer ne izključuje obstoja direktnega naklepa pri storilcu takega kaznivega dejanja. Direktni naklep storilca se kaže v zavedanju oziroma zavesti, da grozi drugemu z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo in v hotenju, da tako resno grožnjo izreče in občutek ogroženosti doseže.
Kaznivo dejanje je dokončano, ko se oškodovanec seznani z grožnjo oziroma, ko pri njem ustvari občutek ogroženosti, zato je sodišče pritožbo zavrnilo in obsodbo potrdilo.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.