(delovno sodišče) Tožnik, trener košarkarske ekipe, je v sodnem sporu zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas s toženo stranko, košarkarskim klubom ter nezakonitost odpovedi pogodbe. Tožnik je delo trenerja sicer izvajal samostojno, saj je vodil prvo košarkaško ekipo, tako na treningih, kot tudi na tekmovanjih, razporejal igralski kader in organiziral delo v klubu, vendar vedno pod nadzorom in vodstvom direktorja kluba. Slednji je skrbel za organizacijsko in finančno plat delovanja kluba, skupaj so izbirali igralce za morebiten nakup, prav tako je bil tožnik klubu oziroma njegovemu direktorju kot neposredno nadrejenemu odgovoren za svoje delo in rezultate.
V poletnih mesecih se je moral tožnik pripravljati na naslednjo sezono, predvsem pripraviti programe dela posameznih igralcev, nekaj časa pa so imeli vsi člani kluba, tako igralci, kot tudi trener, namenjeno poletnim počitnicam, kar pa ne more vplivati na obstoj delovnega razmerja. Ker je med strankama obstajalo delovno razmerje, je pri načinu prenehanja potrebno upoštevati določbo 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in ne zadostuje ustna odpoved oziroma prepoved opravljanja trenerskega dela po izgubljeni ligaški tekmi.
Tožena stranka je prerekala obstoj delovnega razmerja, ker razmerje med strankama ni imelo njegovih značilnosti. Delo trenerja že samo po sebi ne poteka pod nadzorom in navodili delodajalca, tožnikovo delo pa tudi ni potekalo nepretrgoma, ampak je bilo omejeno na tekmovalni del sezone od oktobra do aprila posameznega leta. Ne glede na to, da je bila formalno sklenjena pogodba o zaposlitvi, je po oceni toženke šlo za opravljanje dela na drugi pogodbeni podlagi in samo za čas trajanja tekmovalne sezone.
Sodišče ni sprejelo trditve toženke, da razmerje med strankama ni imelo narave delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi z vsemi elementi, ki so običajna sestavina te pogodbe (trajanje dela, kraj opravljanja dela, delovni čas, pravice in obveznosti, ki so sestavine delovnega razmerja, letni dopust in plačilo). Tožena stranka je tožnika v določenih časovnih presledkih tudi prijavila v socialno zavarovanje, kar je očiten znak delovnega razmerja, prav tako mu je tožena stranka izdajala plačilne liste za del dogovorjene plače.
Sodišče je ugotovilo, da je opravljanje dela trenerja netipično, in sicer prvič, ker slednji ni tako vezan na zahteve in navodila delodajalca (32. člena ZDR), kot so sicer vezani delavci v delovnem razmerju, drugič, ker je čas opravljanja dela odvisen od potreb in ni fiksno določen tako, kot je običajno določen delovni čas v delovnem razmerju (1. odstavek 31. člena ZDR) in tretjič, ker delo dejansko poteka v času igralne sezone, v preostalem delu leta pa le delno ali pa sploh ne.
Ugotovljena dejstva pa nudijo oporo zgolj možnosti, da bi stranki medsebojna razmerja uredili tudi na civilnopravni podlagi, ne pa, da jih nista mogli urediti tudi na podlagi delovnega razmerja. Sklenjene pogodbe o zaposlitvi nobena od strank tudi ni izpodbijala v smislu 14. člena ZDR.
Zaradi navedenega je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama in nezakonitost odpovedi delovnega razmerja.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.