Ustavno sodišče razlaga, da prvi odstavek 233. člena ZVCP-1 predpisuje domnevo, da je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila storilec prekrška. Domnevo je mogoče izpodbiti tako, da lastnik oziroma imetnik pravice uporabe dokaže, da prekrška ni storil. S tem je v ZVCP-1 urejena odgovornost lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila.
Eno izmed temeljnih jamstev poštenega kaznovalnega postopka je tudi pravica obdolženca, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde. Izpodbijana ureditev bi posegla v navedeno pravico, če bi obdolžencu nalagala, da poda izjavo o tem, kdo je storilec prekrška.
Glede na življenjske izkušnje je namreč mogoče utemeljeno domnevati, da bo storilec prekrška največkrat lastnik vozila ali njegov družinski član. Vendar izpodbijana določba od obdolženca ne zahteva, da obremeni sebe ali bližnjega, ali da prizna odgovornost za prekršek. Brani se lahko tako, da predloži dokaze, s katerimi izkazuje, da v času storitve prekrška ni uporabljal vozila, s katerim je bil storjen prekršek.
Ker izpodbijana ureditev od obdolženca zahteva, da dokaže, da ni storilec prekrška, naj bi posegala v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS. V skladu z navedeno pravico velja tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zato je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali je poseg ustavno dopusten.
Zakonodajalec je z določitvijo domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila skušal doseči, da bi bili storilci prekrškov v cestnem prometu tudi dejansko kaznovani. Kaznovalna politika je eden od delov veljavne ureditve prometnega sistema, ki je ob upoštevanju obstoječega stanja v cestnem prometu ni mogoče enako učinkovito nadomestiti z drugimi ukrepi.
Glede na nevarnost, ki jo predstavlja uporaba vozila v prometu, in okoliščino, da je varnost cestnega prometa v veliki meri odvisna od odgovornega ravnanja posameznika, obstajajo razumni razlogi, da se udeležencem v cestnem prometu, ki posedujejo in uporabljajo vozilo, naložijo dodatne obveznosti, ki v obravnavani zadevi izhajajo iz domnevane odgovornosti. V tem okviru zagotavlja domneva odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila učinkovito odkrivanje in sankcioniranje storilcev prekrškov v cestnem prometu. S tem vpliva na ravnanja voznikov in prispeva k varnosti udeležencev v cestnem prometu.
Ob upoštevanju nizke stopnje prometne varnosti in discipline udeležencev v cestnem prometu je zasledovani cilj ustavno dopusten. Ustavno sodišče je ocenilo, da je z določitvijo domneve, da je storilec prekrška lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, zasledovani cilj mogoče doseči. Zakonodajalec je tako vzpostavil razumno zvezo med dejstvom, ki se dokazuje, in domnevanim dejstvom.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
