Javnim skladom zakon omogoča pridobivanje sredstev iz zasebnih in evropskih virov ter s tem razbremenitev javnofinančnih virov. Poleg tega je tudi cilj zakona popraviti nekatere ureditve dosedanjega zakona, ki so se izkazale za nesmotrne ali neizvedljive, in uskladiti zakon s kasneje sprejetimi zakoni, saj se je dosedanji zakon skliceval na šest drugih zakonov, ki so bili že spremenjeni.
Novi zakon ne ureja več delitve javnih skladov na javne finančne sklade, javne nepremičninske sklade in javne ustanove, saj niso določene posebnosti upravljanja posameznih podvrst javnih skladov.
Ustanovitelj javnega sklada ne odgovarja za obveznosti sklada, če v zakonu ali aktu o ustanovitvi ni določeno drugače. Kot možne ustanoviteljice javnih skladov so po novem zakonu tudi pokrajine (4. člen), sicer se pa javni sklad ustanovi za: 
spodbujanje razvoja na določenem področju, izvajanje socialne, kulturne, okoljske, stanovanjske, prostorske, kmetijske, naravovarstvene, rudarske ali drugih politik ustanovitelja, poravnavanje dolgoročnih obveznosti ustanovitelja, upravljanje nepremičnin ustanovitelja, spodbujanje ustvarjalnosti v znanosti, kulturi in izobraževanju z dodeljevanjem nagrad, štipendij, šolnin, financiranjem projektov in drugimi oblikami spodbud, izvajanje drugih dejavnosti, določenih z zakonom.
7. člen določa, da morata država in pokrajina za ustanovitev javnega sklada zagotoviti najmanj 30 milijonov evrov namenskega premoženja (do sedaj 15,000.000 tolarjev), občina pa najmanj 10 milijonov evrov namenskega premoženja. Z vplačilom namenskega premoženja v kapital javnega sklada postane javni sklad lastnik tega premoženja.
Pri imenovanju direktorja javnega sklada je obvezen postopek z javnim natečajem. Izbor ustreznega kandidata opravi nadzorni svet, direktorja pa (za razliko od gospodarskih družb) imenuje ustanovitelj. (20. člen) Ker so predsedniki nadzornih svetov izkoriščali zakonsko možnost, da za eno leto prevzamejo vodenje javnega sklada po izteku mandata direktorja, sta predpisana natančnejši postopek in odgovornost za izvedbo imenovanja novega direktorja.
Zakon opušča določilo, da se javni sklad financira iz proračuna ustanovitelja in usklajuje način financiranja poslovanja javnega sklada z dejanskim stanjem. Javni sklad načeloma pridobiva sredstva za delo iz presežka prihodkov nad odhodki javnega sklada. Če presežka ni ali ne zadostuje, je ustanovitelj dolžan zagotoviti sredstva za delo iz svojega proračuna (41. člen). Da bi imel javni sklad dovolj presežka za financiranje svojega delovanja, je dvignjena tudi minimalna vrednost namenskega premoženja, ki ga mora javnemu skladu zagotoviti ustanovitelj.
Namensko premoženje in s tem kapital javnega sklada se lahko poveča z vplačilom dodatnega premoženja ali z razporeditvijo presežka prihodkov nad odhodki javnega sklada. Povečanje premoženja in s tem kapitala javnega sklada s presežkom prihodkov nad odhodki se izvede s pisnim sklepom ustanovitelja, po novem se obvezno registrira v sodnem registru, samo če skupna povečanja iz tega naslova presežejo 30 % vrednosti namenskega premoženja, ki je vpisano v sodni register. (10. člen)
Zakon ohranja možnost, da se namensko premoženje in s tem kapital javnega sklada zmanjša z izplačilom dela premoženja ustanovitelju, čeprav v sedmih letih še ni bilo takega primera. Kapital javnega sklada se lahko zmanjša tudi zaradi pokrivanja primanjkljaja javnega sklada. Za razliko od povečanja premoženja z rezultatom iz poslovanja se zaradi varnosti vsako zmanjšanje kapitala zaradi pokrivanja primanjkljaja vpiše v sodni register.(11. člen)
Zakon ureja zahteve glede varnosti nalaganja premoženja javnega sklada in obvladovanja kreditnega tveganja ter taksativno našteva instrumente, ki jih za izvajanje svojega poslanstva lahko uporabljajo javni skladi (26. člen).
Javni sklad lahko preneha, če je bil ustanovljen za določen čas, če je izpolnil namen, zaradi katerega je bil ustanovljen, če se pripoji k drugi pravni osebi ali če se z drugimi pravnimi osebami združi v novo pravno osebo, če kapital ne zadostuje več za poslovanje javnega sklada, če postane javni sklad insolventen, če se ustanovitelj odloči, da javni sklad preneha kot pravna oseba, ali iz razlogov, ki so navedeni v aktu o ustanovitvi javnega sklada. (46. do 49. člen)
Javni skladi, ki izpolnjujejo pogoje po tem zakonu, nadaljujejo svoje delo in uskladijo svoje akte, registracijo, aktivo in pasivo v enem letu po uveljavitvi tega zakona. Ustanoviteljem javnih skladov, ki pa ne razpolagajo z zadostnim kapitalom, se določi enoletni rok, v katerem morajo tak javni sklad pripojiti k drugi pravni osebi javnega prava ali ga preoblikovati v tisto pravno-organizacijsko obliko, za katero po matičnem zakonu izpolnjujejo pogoje: v javni zavod, javno agencijo, ustanovo po Zakonu o ustanovah (ZU) ali urad v okviru pristojnega ministrstva. Po tem roku sodišče izvede postopek likvidacije takega javnega sklada po uradni dolžnosti. V 54. členu so določene izjeme.
Po 53. členu se lahko javni sklad, ki razpolaga s kapitalom katerega vrednost presega 30.000.000 evrov, če je njegov ustanovitelj država ali pokrajina, oziroma 10.000.000 evrov, če je njegov ustanovitelj občina, in ki v preteklih treh poslovnih letih ni prejemal sredstev iz ustanoviteljevega proračuna, preoblikuje v gospodarsko družbo ter uskladi akte javnega sklada z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1).
Pripravil: Toni Tovornik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
